|
Julija je zaljubljena LOL
Majda Koren
Ilustrirala in oblikovala Milanka Fabjančič
Založba Karantanija
Ljubljana 2008
Julija je 24. aprila zapisala na Netspacebook:
Julija skače po eni nogi.
Kako tudi ne bi? Tega dne jje že tretjič obula čeveljce z visoko peto in cunjice za valeto, si zavrtela zgoščenko in se postavila pred ogledalo.
Bila je prepričana, da mora še in še vaditi ples v visokih petah. In pri tretjem poskusu, pri poskoku na levo nogo se je peta levega čevlja kratko malo odlomila.
»Oh,« je zastokala, sedla na tla in si ogledala razdejan čevelj. Peta se je komaj še držala čevlja. Julija jo je zgrabila in odtrgala. Nato je vstala in po desni nogi odskakljala do mobilnega telefona, ki je nemo ždel na nočni omarici. Sedla je na posteljo, ga pograbila in razmišljala, koga naj pokliče na pomoč: očija, mami ali Tjašo. Tjašo, seveda!
 Poiskala jo je v imeniku in jo poklicala.
»O, Juli, kje si?« se je je razveselila Tjaša.
»Doma. Saj ne boš verjela! Se spomniš tistih lepih roza čevljev, ki mi jih je mami kupila za valeto?«
»Kaj je z njimi? Ti niso več všeč?«
»Ne to,«
»Si v njih stopila v pasji drekec?«
»Neeee! Peta na levem čevlju se je odlomila. Mislim, da so zdaj popolnoma neuporabni.«
»Ja, in? Naj ti mami kupi nove!«
»Znorela bo!«
»Julija, zberi se! Zakaj naj bi znorela? Razloži ji, da je velika sreča, da se to ni zgodilo na valeti. Dijo!«
»Hej, kam greš?«
»Dijo, Juli!« je še dejala Tjaša in prekinila zvezo.
Julija je presenečeno buljila v telefon, nato pa poslala Tjaši sporočilo:
»In kaj je tako nujnega, da ne moreš klepetati z menoj??? Si na zmenku???«
Ležala je na postelji, poslušala glasbo in čakala, da ji Tjaša odgovori. Čakala je pet, deset, petnajst minut … Šele čez dvajset minut je dobila odgovor:
»Itak, da sem na zmenku! Ti potem vse povem. Lupčka!«
Julijo je kar vrglo s postelje. Tjaša je na zmenku! S kom? Zakaj ji ni nič povedala? Saj sta se vendar zmenili, da si vse povesta!
Kdo bi lahko bil? Nekdo iz šole? Ali morda kdo z netspacebooka? Julija se je odločila, da to zadnjo možnost preveri. Sedla je k pisalni mizi, prižgala računalnik in se prijavila v netspacebook. Najprej je pogledala na svojo stran, če je kaj novih sporočil.
Novo sporočilo: Poldi32 bi rad postal tvoj prijatelj.
»V redu, Poldi32, pa bodi moj prijatelj!« je dejala Julija in kliknila na Poldijevo sličico, na kateri pa ni bil on sam, temveč fotografija nekega športnega avtomobila. Odprla se je njegova stran:
Poldi 32
Moški
Novo mesto
Kaj pričakujem: prijateljstvo, punce.
Naj glasba: Nirvana, Tom Waits, Beatles
Naj knjiga: Discworld, Župcin dnevnik, Neskončna zgodba
Naj potovanje: Sejšeli (še nisem bil, tja bom nekoč peljal svojo ljubico).
»Hehehe, Dolenjec! Išče punce! Ha, kdo pa jih ne tule gor! Naj glasba: Tom Waits? Kdo neki je Tom Waits?« je glasno razmišljala Julija, v iskalec natipkala T O M W A I T S in si ogledala filmček, v katerem je gospod T. W. prepeval.
»Hej, čuden model s klobučkom, pogrizenimi nohti in hreščečim glasom. Upam, da tale Dolenjec ni podoben Tomu Waitsu.«
Potem se je spomnila, da je pravzaprav prišla zato na netspacebook, ker hoče raziskati, s kom je odšla Tjaša na zmenek. Kliknila je na povezavo do Tjašinih prijateljev in prijateljic. Tjaša jih ima kar sto dvanajst!
»Hm, kateri bi lahko bil?« je premišljevala Julija, medtem ko je klikala na sličice njenih prijateljev.
»Kaj pa tale model z blond laski in modrimi očki, Blondi? Neee, doma je v Kopru – predaleč!«
Vsi po vrsti so se ji zdeli sumljivi in primerni za kandidata za zmenek s Tjašo.
»Eh, počakati bom morala, da mi sama pove,« je zavzdihnila.
Vstala je, poiskala šolsko torbo, preverila urnik za naslednji dan in se lotila nalog. Tjaša jo je pogosto zafrkavala, da je »piflarka«, a to preprosto ni bilo res.
Julija za šolo nikoli ni porabila več kot uro časa na dan – na hitro je pregledala snov v učbenikih, napisala naloge in potem je bila prosta, ves ljubi dan, razen ob torkih in četrtkih, ko je imela zvečer še španščino.
Zakaj ravno španščino?
Tam nekje v četrtem ali petem razredu je Julija besno spremljala vse španske nadaljevanke po televiziji. Jokala je skupaj z nesrečnimi junakinjami in se skupaj z njimi veselila, kadar so bile srečne.
Takrat je očka in mamico prosila, da sta jo vpisala na tečaj španščine in jo dvakrat na teden vozila na drugi konec mesta.
Enkrat prosti koncu šestega razreda je Julija med gledanjem ene od nadaljevank vstala in rekla:
»Beda! Vse so enake!« ugasnila televizijo in prenehala z gledanjem solzno-limonadasti-žajfastih nadaljevank enkrat za vselej.
Španščina pa je ostala…
Če bo Julija uspešno končala deveti razred, če bo imela več petic kot štiric (in, bog ne daj, trojk), jo bosta očka in mami peljala v Barcelono.
»Kaj pa je v Barceloni tako zanimivega?« je vprašala Julija.«
»Španščina, na primer. Flamenco. Ogromen akvarij, kjer se sprehodiš skozi prozoren tunel, nad teboj pa plavajo morski psi. Arhitekt Gaudí. Tržnica.« je naštevala mami.
»Kdo je to Gaudí?« jo je zanimalo.
»Kaj nimaš interneta? Poišči kaj o njem!«
Julija si je ogledala reči, ki so jih po Gaudíjevih načrtih zgradili v Barceloni in izjavila:
»Odbito! To pa res moram videti od blizu!«
Hiše so jo spominjale na pravljične svetove, kot bi bile sezidane za neka druga bitja z nekih drugih svetov.
Misel na potovanje v Barcelono je bila dovolj, da je Julija pridno pisala naloge in sem in tja ponovila šolsko snov.
Ko je tega dne končala z nalogami, je spet sedla pred računalnik in vtipkala besedo B A R C E L O N A in brskala med sličicami.
»Vau, vse to bom v resnici videla!«
In tedaj jo je med občudovanjem tujega mesta zmotil Poldi32, ki se je pojavil v klepetalnici.
Poldi32: Živijo!
Julija: Živijo!
Poldi32: Motim?
Julija: Niti ne.
»Pa kaj je s tem Poldijem32? Tako lepo je vzgojen kot kak stari ata,« je pomislila Julija.
Poldi32: Kaj počneš?
Julija: Brskam po sličicah Barcelone. Poleti gremo tja za šest dni!
Poldi32: O, hudo! Vi pa niste ravno revni, kaj?
Julija: Pa tudi bogati ne. Včasih pa si le privoščimo kakšno potovanje.
Poldi32: Koliko si stara?
Julija: 14. Ti pa 32, se mi zdi.
Poldi32: Ne, ne, to je fora. Star sem 16. Ko bom 32, bom peljal svojo ljubezen na Sejšele.
Julija: Zakaj?
Poldi32: Ker so to najlepši otoki na svetu in bi jih rad obiskal v družbi osebe, ki jo ljubim.
Julija: Kam hodiš v šolo?
Poldi32: Gimnazija Novo mesto. Ti?
Julija: Deveti razred. Ljubljana.
Poldi32: Žabarka :)
Julija: Dolenjček ;)
Tedaj se je oglasil Julijin telefon.
Julija: Dijo, Dolenjček! Morda se še kaj vidiva.
Poldi32: Hej, kam greš?
A Julija mu ni več odgovorila. Pohitela je do telefona. Seveda, bila je Tjaša.
»Halo! Kako je bilo na zmenku??? In s kom, presneto, si šla, kar tako, ne da bi mi karkoli povedala? Sem kar malo užaljena, veš!« jo je zasula z vprašanji.
»Ej, Juli, izi, izi! Lepo nekam sedi in posušaj!«
»No, povej že, pliiiiiiiz!« je bila Julija čisto neučakana.
»Saj veš, da sva šli skupaj iz šole, ne?«
»Jooooj, ali lahko, prosim, malo skrajšaš! Seveda vem, da sva šli skupaj iz šole in niti črhnila mi nisi o tem, da si zmenjena! Prav nesramna si, veš! Jaz pa tebi vse povem!«
»Ja, saj tedaj še nisem vedela, da sem zmenjena. Šla sem mirno proti domu in tik preden sem odklenila vrata stanovanja, je zazvonil telefon. Bil je Blondi.«
»A tisti iz Kopra?«
»Da, on. In veš kaj? Tipček je prišel z vlakom iz Kopra samo zaradi mene. Poklical me je z železniške postaje in me milo prosil, če se dobiva kar tam, ker on Ljubljane ne pozna.«
»In si kar šla?«
»Ma, jasno. Tipček se mi je zasmilil. Revež je šprical šolo, da je bil lahko ob enih že v Ljubljani. Takoj, ko je prišel, me je poklical. No, že prej me je klical, ampak sem imela telefon izklopljen med poukom. Saj veš, danes smo imeli Logarjevo in veš, kako postane histerična, če v razredu zazvoni ali pa samo zabrenči kak telefon.«
»Kakšne je?«
»A moj telefon…«
»Ma, ne, koza, kaj me zafrkavaš! Kakšen je Blondi?«
»Ja, blond, ane. Pa plave učke. Ravno tak kot na sliki na netspacebooku. In zelo lepo se je pogovarjat z njim. Šla sva do Tivolija, na sladoled. Veš, tja pri mini golfu, kjer je poceni in imajo velike porcije.«
»Aha. In zdaj misliš, da me blazno zanima, katero vrsto sladoleda sta jedla. Da mi takoj poveš, če sta se POLJUBLJALA!«
»No, preden je odšel nazaj na vlak, sva si dala en cmok, tak mamin. Saj on ni moj fant ali kaj podobnega, samo frend z netspacebooka. In jaz se menda ne bom kar poljubljana z vsemi frendi z netspacebooka, štekaš???«
|
