|
Tia
Napisala Majda Koren
Ilustriral Bojan Jurc
Zadruga Novi Matajur, Čedad
Trst 2007
(odlomek)
Na nebu so se pričeli zbirati temni oblaki. Začelo je rositi. In nato deževati. Vedno močneje.
Vdolbine na cesti so se napolnile z vodo. Rudi, od katerega je že precej kapljalo in je bil resnično videti kot »polit cucek«, je čofotal po lužah. Tia, premočena do kože kot kakšna princeska na zrnu graha, pa jih je preskakovala. Na glavo si je poveznila košaro, ki je bila kaj slaba zamenjava za dežnik. Malce ji je bilo žal, da ni s seboj na pot vzela tudi dežnika ali pelerine.
»Pa kaj, malce dežja nama ne bo škodilo! Saj nisva iz sladkorja!« je dejala in z Rudijem sta veselo nadaljevala pot po dežju, dokler ju ni pričelo zebsti.
Precej sta bila že premražena in premočena, ko sta ob cesti zagledala majhno hišico. Streha je bila prekrita z rdečo opeko, lesena ograja, ki je obkrožala hišico in majhen vrt, pa je bila bela.
»Veš kaj, Rudi! Potrkajva in poprosiva, če se smeva posušiti in če lahko dobiva skodelico čaja, da se okrepčava,« je glasno razmišljala Tia.
Odprla je vratca vrtne ograje in ob hišnih vratih zagledala zvonec iz medenine z vrvico.
Potegnila je za vrvico in zvonec je zacingljal.
Skozi okno je pogledal radoveden ženski obraz, čez hip pa je že izginil in na vratih se je pojavila gospa v ličnem predpasniku, porisanem z račkami.
»Kaj pa ti, deklica, v tem dežju? Ježešna, kužek je tudi čisto premočen! Le hitro vstopita, da se posušita!« ju je povabila gospa.
Tia si je oddahnila. Bala se je, da ju z Rudijem ne bodo sprejeli v hišo in da bosta morala dalje, premočena in premražena.
Vstopila sta v kuhinjo. V štedilniku je plapolal ogenj in na njem se je pravkar kuhal čaj.
|
