|
Kresnica na dlani
(več avtorjev)
Opremila in likovno uredila Marija Prelog
Društvo Jasa
Ljubljana 2005
Neža Maurer
RADOST ŽIVLJENJA
Ilustrirala Maja Šubic
Za slednjega mladega človeka pride čas, ko mora milo ali s silo izvedeti, kako je prišel na svet – ali natančneje: kako nastane in se rodi človek .
Bilo mi je na čuden način pod častjo, da bi spraševala starejša dekleta, ki so rada poučevala (o fantih ni bilo govora, ostati neveden pa še manj).
Na deželi, kjer je vseh vrst domačih in divjih živali, je »pouk« dobesedno pri roki – in še v živo (danes so filmi, knjige, izobraževalne oddaje …). Treba je bilo gnati kozo h kozlu – nazoren pouk, kako pride seme v samico. Bile so tu krave – no, to je bilo malce bolj žalostno – kajti večkrat so jih ukleščili v nekakšne telege, da je bik imel lažje »delo«. Res, krava mi je ostala v spominu kot živo bitje, ki ga neprestano izkoriščamo. S kravami smo tudi vozili in orali. Tiste, ki se svobodno pasejo, imajo poleg trave vsaj sonce in dež in gibanje …
Dovolj je živalskih primerov. A na drugi strani je človek, tudi jaz z vso svojo zamotano mladostniško duševnostjo. Kar tako nisem mogla spraviti človeka na raven živali, niti telesno. Nekdo mi mora povedati resnico. Je ali ni enako kot pri živalih. Nekdo, ki ga cenim. Ki se ne bo izmikal. Ovinkaril. V mislih sem tehtala bolj ali manj bližnje in zaupljive ljudi. Kar odtekali so mi med prsti… Nazadnje je ostala samo – mama.
Morala sem najti v sebi moč, izbrati primeren čas. Morala sem biti hkrati pogumna in ponižna. Vdana resnici.
Večer. Lep večer. Mame še ni z dnine, grem ji naproti. Prihaja počasi po stezi ob gozdu. Vidi se, da je utrujena, a ne nejevoljna. To je sploh malokdaj.
»Mama, nekaj pomembnega…«
»No?«
»Ne. Vprašala bi rada.«
»Vprašaj!«
»Kako nastanejo otroci?«
Ona pomolči in se kot po naključju s hrbtom nasloni na mlado brezo, tako nazaj kot na naslonjalo. Pohitim: »Ne, ne pripoveduj mi podrobnosti – to vse vem. Vse sem že videla, saj je vsepovsod polno živali. A nekako ne morem sprejeti, da je, pa čeprav samo telesno, pri človeku podobno, kot je pri živalih. Samo na kratko mi reci: ja ali ne. Brez razlage.«
Molk se mi je zdel strašansko dolg. Verjetno zaradi teže vprašanja in moje silne napetosti … Potem je mama odločno in mirno rekla: »Ja.«
Kot bi me udarilo: torej smo nekako le živali. No, malo več, precej več …
Ženska ni ravno krava, tista ukleščena v telegah. Z mamo sva tiho obstali. Noč se je gostila in mama je še vedno nekako počivala naslonjena na tisto mlado brezo. Potem sem se le ojunačila: »Pa vsakokrat nastane otrok?«
Ne vem, ali me je mama pogledala, ker je bil mrak že pregost. A nenadoma se je čezme vsul smeh. Tako se je vsul, kot bi se smejal ves svet: sveže, veselo, razigrano, nagajivo – skoraj prešerno. Gledala sem mamo, njeno nihajočo podobo v mraku in bolj čutila kot slišala, da se smeje z vsem telesom, da se smeje tako, kot se smejejo otroci, kadar jih smeh dobesedno lomi in ne morejo nehati. Tista vitka, mlada breza, na katero se je naslanjala, je z mamo vred nihala v vse smeri in se z vsemi listi smejala. Nič več nisem spraševala, saj ni bilo kaj. Zmagoslavni smeh je vame z vsakim novim valom prinesel več zvezd in veselja, in zasvetilo se je spoznanje, da je ustvarjanje otrok lepa, vesela zadeva. Niti najmanj podobna tisti pri kravi (pa še ta ima rada svojega telička).
Sčasoma se je vse poleglo: mislim – mamin in brezin smeh. Bil je sladek mir. Tako sem si upala na dan z besedami: »Je bilo moje vprašanje tako smešno?« Mama je z nekim mladim glasom rekla: »Ja, je bilo. Če bi vsakič nastal otrok, bi jih bilo na svetu kot peska v morju, trave na vseh tratah, listja po vesoljnih gozdovih …«
Zazdelo se mi je, da sem izvedela več, kot sem spraševala. Pomirjeni in vedro spokojni sva v trdem mraku prišli domov.
|
