HIŠA GROZE
JANJA VIDMAR
Ilustriracija na ovitku: Damjan Stepančič
Založba
Karantanija
Ljubljana 2000
GADJA ZALEGA
(odlomek iz drugega poglavja)
"Zakaj sprašuješ?" je še dodal in se nelagodno presedel,
ker ga je nenadoma zmrazilo, kot bi po sprejemnici zavel severnik.
Pričel je drgetati.
"Ker imam boljšo idejo, kot je tedenska plača," je na
drugi strani mlel Izi, ki se je za razliko od svojega prijatelja
nenadoma ogrel kot stara krušna peč. "Kaj pa, če bi midva malega
ugrabila in zahtevala odkupnino? Sigurno bi zanj dobila več, kot
ti je pripravljen izplačati foter pokovca ..."
Pajo je razširil oči. Kaj? Da bi bodigard ugrabil svojega varovanca?
Kaj takega pa še ne! Niti v Ameriki!
"Si nor?" je neprepričljivo zagrgral in Joštu spet poslal
dolg pogled izpod priprtih vek. V mislih je bliskovito preračunaval,
kolikšen znesek bi lahko iztržil za takšnega malčka. Toda roko na
srce, kateri starš pa za svojega otroka ne bi žrtvoval imetja in
še življenja zapovrhu?!
"Kaj pa, če ne bo hotel plačati?" Zdaj si je z roko izdajalsko
prekrival usta in kradoma pogledoval Jošta, ki se je pred njegovimi
polakomnjenimi očmi že spreminjal v veliko vrečo cekinov .
"V tem primeru mu bova po pošti pošiljala sinove dele,"
je na drugi strani brezbrižno razpredal Izi, "za vsak dan zamude
po en prst, nato bova prešaltala na ušesa pa na ..."
"Ja, ja, saj že štekam," ga je nestrpno prekinil Pajo,
"sem za akcijo, ampak pohiti, da se stari ne vrne prej domov
..."
Izi je ravno hotel pohiteti, ko je ostal brez besed. Seveda človek
lahko povsem spodobno hiti tudi brez besed, toda Iziju se je v tistem
hipu posvetilo, da imata oba s Pajčijem preslabe živce in bi utegnil
kateri od njiju (beri: Izi) dečka s švicarskim nožičkom na vzmet
sesekljati v zrezek, še preden bi se z očetom sploh pričeli pogajati
okrog odkupnine.
Umolknil pa je tudi Pajo. Polotil se ga je mučen občutek, da se
mu telo nekam nenavadno globoko pogreza v mehek fotelj. Nekako tako,
kot bi se človeku zadnjica zagozdila v preveliki školjki. Noge so
mu šinile kvišku in kolena so mu pričela siliti v usta. Zaradi neudobnega
položaja mu je prenosni telefon za hip padel iz roke, tako da je
preslišal Izijevo izčrpno pojasnilo, zakaj bi bilo v ugrabitev smotrno
vključiti tudi kakšno predstavnico nežnejšega spola, ki bi pokovca
bolj materinsko držala na vajetih, saj bosta dečku v primeru pretiranega
cmihanja, in tega bo gotovo na pretek, še bolj gotovo zavila vrat,
in potem adijo cekini.
"Ti ..." je sopel Pajo, ko se je končno znova dokopal
do telefona, "a veš, da nekam lezem ..."
"Valjda, v rit, kam pa! No, okej, poklical jo bom, čeprav vem,
da me sovraži ...ampak par džointov, pa bo spet moja ..." je
pleteničil Izi, ki ni vedel, da Pajo nima pojma o pojmu, ker mu
kolena lezejo med kočnike, in tako sta se poslovila z obljubo, da
bosta nedvomno prilezla globlje kot kdaj koli (Pajo), če se bosta
spetljala s tisto čarovnico Majo, ki je malemu jecljavčku Galu rešila
življenje (Izi).
|