PESNIKI IN PISATELJI

HIŠA GROZE
JANJA VIDMAR

Ilustriracija na ovitku: Damjan Stepančič
Založba Karantanija
Ljubljana 2000



GADJA ZALEGA
(odlomek iz drugega poglavja)

"Zakaj sprašuješ?" je še dodal in se nelagodno presedel, ker ga je nenadoma zmrazilo, kot bi po sprejemnici zavel severnik. Pričel je drgetati.
"Ker imam boljšo idejo, kot je tedenska plača," je na drugi strani mlel Izi, ki se je za razliko od svojega prijatelja nenadoma ogrel kot stara krušna peč. "Kaj pa, če bi midva malega ugrabila in zahtevala odkupnino? Sigurno bi zanj dobila več, kot ti je pripravljen izplačati foter pokovca ..."
Pajo je razširil oči. Kaj? Da bi bodigard ugrabil svojega varovanca? Kaj takega pa še ne! Niti v Ameriki!
"Si nor?" je neprepričljivo zagrgral in Joštu spet poslal dolg pogled izpod priprtih vek. V mislih je bliskovito preračunaval, kolikšen znesek bi lahko iztržil za takšnega malčka. Toda roko na srce, kateri starš pa za svojega otroka ne bi žrtvoval imetja in še življenja zapovrhu?!
"Kaj pa, če ne bo hotel plačati?" Zdaj si je z roko izdajalsko prekrival usta in kradoma pogledoval Jošta, ki se je pred njegovimi polakomnjenimi očmi že spreminjal v veliko vrečo cekinov .
"V tem primeru mu bova po pošti pošiljala sinove dele," je na drugi strani brezbrižno razpredal Izi, "za vsak dan zamude po en prst, nato bova prešaltala na ušesa pa na ..."
"Ja, ja, saj že štekam," ga je nestrpno prekinil Pajo, "sem za akcijo, ampak pohiti, da se stari ne vrne prej domov ..."
Izi je ravno hotel pohiteti, ko je ostal brez besed. Seveda človek lahko povsem spodobno hiti tudi brez besed, toda Iziju se je v tistem hipu posvetilo, da imata oba s Pajčijem preslabe živce in bi utegnil kateri od njiju (beri: Izi) dečka s švicarskim nožičkom na vzmet sesekljati v zrezek, še preden bi se z očetom sploh pričeli pogajati okrog odkupnine.
Umolknil pa je tudi Pajo. Polotil se ga je mučen občutek, da se mu telo nekam nenavadno globoko pogreza v mehek fotelj. Nekako tako, kot bi se človeku zadnjica zagozdila v preveliki školjki. Noge so mu šinile kvišku in kolena so mu pričela siliti v usta. Zaradi neudobnega položaja mu je prenosni telefon za hip padel iz roke, tako da je preslišal Izijevo izčrpno pojasnilo, zakaj bi bilo v ugrabitev smotrno vključiti tudi kakšno predstavnico nežnejšega spola, ki bi pokovca bolj materinsko držala na vajetih, saj bosta dečku v primeru pretiranega cmihanja, in tega bo gotovo na pretek, še bolj gotovo zavila vrat, in potem adijo cekini.
"Ti ..." je sopel Pajo, ko se je končno znova dokopal do telefona, "a veš, da nekam lezem ..."
"Valjda, v rit, kam pa! No, okej, poklical jo bom, čeprav vem, da me sovraži ...ampak par džointov, pa bo spet moja ..." je pleteničil Izi, ki ni vedel, da Pajo nima pojma o pojmu, ker mu kolena lezejo med kočnike, in tako sta se poslovila z obljubo, da bosta nedvomno prilezla globlje kot kdaj koli (Pajo), če se bosta spetljala s tisto čarovnico Majo, ki je malemu jecljavčku Galu rešila življenje (Izi).