PESNIKI IN PISATELJI

ZOO
Janja Vidmar

Mohorjeva založba
Celovec 2005



(odlomek)

Vsak dan Vekoslav.
Od jutra do večera Vekoslav!
Stokrat dnevno Vekoslav.
Ni mi naložil hišnega pripora. Tako je rekel: »Ne bom ti naložil hišnega pripora!« Kot da sem kišta, kamor bi lahko naložil nov program z zanimivim imenom – hišni pripor, zadnja, posodobljena verzija.
Čajno filter vrečko je neskooončno počasi prelival z vrelo vodo. Curek je usmerjal s čajno žličko, da ne bi poškropil svoje bedne kuhinjske mize z lesnimi črvi. Na krožniček je naložil deset integralnih piškotov z rozinami. Alergična sem na rozine. Ampak Vekoslav pravi, da je alergija samo v moji glavi.
Na moji zbiti nočni omarici je ležal izvijač. Vekoslav mi je dal tri dni, četrti dan bo odvil rinčke in piercinge iz mojega telesa. Caretovo pasjo ovratnico je nesel svojim sosedom za njihovo bordojsko dogo, ampak dogica nima vratu, za glavo se ji že začenja trup. Tako je ovratnico, ki sem jo pred kratkim komaj izpulila zadetku od Ariela, zabrisal v keson. S tem je zapacal plus, ki si ga je prislužil, ko me je rešil pred Caretom. Saj se je kar filmsko razlepil pred vhodom, v službeni kripi, rji z vrati, privezanimi z vrvico, v trenutku, ko je ducatti pred živalskim vrtom požiral prve metre. V meni je zabrbotalo od hvaležnosti. Prvič v življenju me je razveselil pogled na Vekovo sesirjeno faco.
»… užaloščeno slovo, epitaf brez čustev, strasti, obžalovanja, iskrenosti …« se je razgobcal Care, ko me je Vekoslav brez besed potegnil z motorja in me porinil v katro.
»Vaša hči je popoln primerek germansko alpske rase z dodatkom balkanskega afrodiziaka! In če je jezdec v sedlu vso noč neugnan, postane tudi kobila krotka in ognjevita …«
Vekoslav se je zamislil kot sumoborec pred fajtom.
»Vekoslavu se po žilah pretaka četniška kri!« sem Caretu zavpila iz katre.
»Če ležim na hrbtu, zjutraj težko vstanem …« je rekel Vekoslav.
Care se je zahehetal.
»Hodim v službo, ob petkih si pogledam film na teveju,« je zamišljeno nadaljeval Vekoslav, »rad razmišljam v duhu metafore 'egiptovski lonci mesa', čeprav drugače ne maram Jančarja. V božičnem času gledam verske filme, včasih o rojstvu, včasih o smrti … Rad razmišljam o veličini in skrivnosti življenja, ampak največkrat mislim na nič, samo gledam v karkoli že, sliko, ogenj, kamen ali les. Vseeno … In potem si lahko predstavljate, kakšno silno spremembo je v moje življenje vnesla moja hči … Mislim, da mi ne ugaja, če se kdo o njej izraža nespoštljivo …«
Resnica iz Vekoslavovih ust je zvenela takooo … tako strašno prazno. Res so me oblili mravljinci. Tudi Careta je stisnilo.
»Čeprav … Resnica nas ne bo osvobodila,« je nakladal Vekoslav, ampak je pri Caretu iz meni neznanih razlogov vžgalo. »Resnica je premalo … Resnica je samo oblečena perspektiva. Življenje pa je več kot zorni kot. Ko zmoreš več kot svoj zorni kot, stojiš pred resnico. Ampak tudi to še ni resnica sama …«
Bogi Care je kar pozabil na svojo psihozo. Zaštartal je bajk in odvijugal med parkiranimi avtomobili. Ker blaznost včasih koristi.

Junij 2006