| Najbojazljivejša in najstrahopetnejša pisateljica
v Sloveniji se je rodila marca (prisegam, da je tisto leto pomlad
prehitevala) 1962 na Ptuju, ki ga je kmalu zamenjala za Maribor. Danes
ji zaradi silne starosti noge res tičijo v kovinskih opornicah, kisik
za njena pljuča pa prispeva poseben meh na kolesih, toda pred davnimi
leti je znala med grozljivimi filmskimi prizori na televizorju splezati
na kuhinjsko mizo in vreščati na pomoč tudi sredi belega dne, če je
bilo treba. Drakula, Mumija in Frankenstein so jo spremljali skozi osnovnošolske klopi, nato pa še skozi vso gimnazijo in študij v Ljubljani, natančneje na Akademiji za likovno umetnost in še na Filozofski fakulteti. Prikazni na ustnih in pisnih izpitih niso imele niti najmanjšega posluha za živčno razsuto Štajerko, zato je bilo treba v službo. Ampak Vidmarjeva, ki se na smrt boji teme, pokopališč, lebdečih glav in demonov, je odkrila recept, kako doštudirati. Po dolgih mukah je začela pisati grozljivke in danes lepo izredno študira na Pedagoški fakulteti v Mariboru. Dobro, nekaj časa je resda opisovala socialne teme v slogu Debeluške in Princeske z napako, toda odrasli so bili malce nejevoljni, ko so ugotovili, da mladim v svojih knjigah razkriva, kako s(m)o ta veliki zafurali tale svet. Torej je strahopetka spoznala, da so tudi drugi ljudje strahopetni, le da se bojijo drugačnih reči, in začela je pisati srhljivke, ob katerih se človeku ježijo lasje (tudi njej, kolikor jih ji je pač sploh še ostalo, ko si jih pa mora kar naprej puliti od groze). Ha, celo tako predrzna je, da je napisala nekakšno slovensko različico Harryja Potterja, ki nosi naslov ZGAGA IN MAČJE OKO in je grooozno napeta, izšla pa bo v mesecu novembru pri založbi DZS. In če bo vse po sreči, ji bodo sledile še: ZGAGA IN MESTO LUTK, pa ZGAGA IN DVORANA OGLEDAL intakodalje. Ta hip je najbolj navezana na svoje trojčke z naslovi: HIŠA GROZE, STVOR in KRVAVA LEGENDA. Prva knjiga je že izšla, druga je tik pred izidom, tretjo pa lahko bralci spremljajo v najbolj našponani reviji PIL PLUS, na knjigo pa bodo morali počakati do prihodnjega leta. BIBLIOGRAFIJA: ter SCENARIJI za: Najpomembnejše nagrade in priznanja: Janja je v maju 2006 prejela nagrado Društva slovenskih pisateljev za roman Zoo. Socialno-psihološki roman Zoo razkriva iskanje smisla človeškega življenja. Identiteta zasledovalca cilja pravzaprav ni pomembna, saj se slej ko prej slehernik znajde v vlogi zmedenega, nemočnega, nevednega človeka, ki si mora – zaradi smiselnosti svojega lastnega obstoja – poiskati smer svojega razvoja. Gotovo je še težje, če je ta človek star komaj sedemnajst let. Zoo je roman, v katerem se prepletajo motivi prestopništva, ljubezni, odraščanja in smrti. Najstništvo je obdobje postavljanja meja in iskanja poti v odraslost. Kaj je smisel življenja? Kdaj je nekdo zaljubljen? Kaj je ljubezen? Kakšno vlogo igrajo starši pri odraščanju? Kaj, kje, kdaj… Vprašanja, na katera si vsak človek – in globoko verjamem, da je to njegova pravica – drugače odgovarja. Prvoosebna pripovedovalka Ruby ravno iz pričakovane subjektivnosti išče odgovore na vprašanja. Literarno delo popisuje sorazmerno kratek čas dogajanja, zato je intenzivnost in zgoščenost dogodkov razumljiva. Fabula ima jasno nakazane razplete vseh literarnih likov, odprto ostaja zgolj vprašanje smisla življenja. Za ta odgovor se mora potruditi vsak bralec sam. Glavni literarni lik, najstnica Ruby, je gimnazijka, ki se rada sprehaja »po robu«. Po robu življenja namreč, saj malce eksperimentira z drogami in z adrenalinskim načinom življenja. Sama je središče svojega sveta, ima največje probleme in predvsem želi s svojo zunanjostjo zbujati pozornost. Iz neodgovornega otročaja, ki se venomer pritožuje, se spremeni v razumevajočo, potrpežljivo in odgovorno mlado odraslo žensko. Samo bližina smrti ima pač tako močan vpliv, v agoniji katere se začne zavedati enkratnosti, neponovljivosti in dragocenosti človeškega življenja, tudi svojega. Ruby živi v enostarševsko družini z mamo, kliče jo po imenu, Dana, bistveno bolj pa vpliva nanjo njen oče. Ruby malce skrene s poti, še ne preveč, zato v ključnem trenutku zmore toliko preudarka, da si postavi življenjski cilj. Brez cilja človek pač ne funkcionira, se zgubi. Ruby najraje obiskuje živalski vrt, v njem najde mir, še posebej je navezana na tigra Pana, s katerim se pogovarja. Pripoveduje mu o sebi, včasih ga želi zabavati, v njegovih očeh pa išče predvsem potrditev same sebe. Resnični živalski vrt preraste skozi književno delo v metaforo o življenju, kajti »svet ni zoo, ampak zaprti oddelek največje norišnice«. In v takšnih okoliščinah si mora mladostnik poiskati svoj košček sreče. Izr. prof. dr. Dragica Haramija
|
