Rodila sem se v oktobru 1975 in menda je tiste dni na kočevskem zapadlo toliko snega, da so morali kopati predore do vrvi, kamor so zunaj pred blok obešali plenice. Verjetno imam zato še danes rada sneg in zime in mraz. Večkrat sanjarim o snegu, o laponskih zimah in iglujih. Poskusila sem že nagovoriti moža, da bi se odpravili pogledat katero od teh skandinavskih zim, pa pravi, da ga že sama misel na to zebe. Zato se navadno potikava po toplih krajih, po takšnih, kjer te otroci sprašujejo: Kakšen pa je sneg?  
    Ko sem bila majhna, sem se, kot so mi radi rekli, držala mame za krilo. V hiši svoje babice, kjer smo v majhni kostelski vasi, pod mogočno Kuželjsko steno in nedaleč proč od reke Kolpe z bratranci in sestričnami preživljali počitnice, sem večkrat uprizorila pravo budnico, če sem zjutraj odprla oči in moje mame ni bilo več v postelji. Ker nas je bilo precej, hiša pa majhna, nas je veliko spalo skupaj v isti sobi. Meni je bilo prav, saj me je bilo tako manj strah, bratrancem in sestričnam pa ne, saj nihče ni maral mojega navsezgodnjega kričanja. Spomnim se, da je bilo mojim staršem večkrat rečeno, da nikoli ne bom šla od doma. Pa se je zgodilo ravno obratno.
    Pri petnajstih sem se preselila v Dijaški dom v Ljubljani, saj sem od prvega razreda naprej natančno vedela, kaj si želim početi v življenju. Aranžirati izložbena okna. Tako kot moja mama. V njeni delavnici je bilo toliko imenitnih reči! Velike barvne stiroporne plošče za izrezovanje napisov (na primer Srečno novo leto), ostanki blaga in izložbenih lutk, ki jih je bilo treba popraviti, lončki, v katerih so se drenjali flomastri, čopiči, šestila, rotringi, svinčniki in radirke, pa lončki z barvami, črke za lepljenje, skrbno zložene številke nemške revije Schaufenster in še marsikaj. To in nič drugega, sem se odločila, in pristala v aranžerski šoli. Verjetno tudi zato, ker ima vsaka dobra izložba svojo zgodbo. Zgodbe pa so me že od nekdaj privlačile. Po koncu šolanja sem nekaj časa aranžirala izložbe v Kočevju. Ko je moja glava postajala vse bolj polna lastnih zgodb, izložbe pa vse bolj prazne, sem se vpisala na študij dramaturgije in nekaj časa sledila dramskim in gledališčnim zgodbam. A vse bolj me je vleklo nazaj v čarovnije in skrivnosti, v fantazijski svet otroške domišljije in proti koncu študija je izšla moja prva knjiga za otroke: Izginjevalec čarovnic. Bolj kot gledališke predstave so me zanimale knjige. In danes, ko pri založbi urejam knjige, je moja službena 'mizica pogrni se' vedno obilno obložena. Nemalokrat se ji, tudi zaradi mojega smisla za nered, šibijo noge. In tako mi dobrih zgodb in lepih ilustracij nikoli ne zmanjka.
    Ljubezen do zgodb sem verjetno dobila po očetu. Brez njega moje otroštvo ne bi bilo polno vseh tistih strašnih zgodb o duhovih in čarovnicah, zanimivih prigod iz življenja Kostelcev ali naših prednikov, tudi verjetno ne bi vedela, pod katerimi drevesi v našem gozdu živijo palčki. Da zakladov zakopanih tam pod Kuželjsko steno, sploh ne omenjam. Zaenkrat jih sicer še nismo našli, tudi z detektorjem kovin ne. Morda je bila to sreča, kajti po izročilu naj bi tisti, ki bi se zaklada prvi dotaknil, v enem letu umrl. Zato smo raje poiskali podzemno jamo. Dolgo smo jo iskali. Odkar je oče kot deček pod tisto steno pasel krave, je drevje že precej zaraslo strmo pobočje. Ampak na koncu smo le našli kraško jamo! Žal nismo imeli dinamita, da bi razstrelili skalo, ki je zapirala pot naprej. Kdo ve, kakšne kraške dvorane se bohotijo za njo!
    Toliko vsega je bilo tam, da časa za branje nisem imela prav dosti, zato še danes berem  knjige za otroke. V tisti gozd pa se še vedno rada vračam, zadnje čase skupaj z groznovilco in njenimi prijatelji iz Hude hoste. Včasih pa tudi z bolj resničnimi osebicami, z mojim malim Martinom in drugimi otroki: Katarino, Levčkom, Saro, Julijo in Evo. Skupaj sanjarimo o zakladih. Ampak zdaj imamo načrt, kako bomo zaklad potegnili iz zemlje, ne da bi se ga dotaknili. Le še detektor kovin nam manjka.   

Februar 2012