|
Poletje na okenski polici
Napisala Irena Velikonja
DZS
Ljubljana 2006
(odlomek)
Naša okenska polica je pravzaprav zelo udobna. Mami je pred nekaj leti najela mizarje, da so nama preuredili stanovanje. Takrat je zahtevala, naj ji vse okenske police z notranje strani podaljšajo čez radiator, da bo nanje lahko postavila velike lonce z rožami. Ko so bile police narejene, je res nakupila ogromno rož in jih razpostavila po policah. Tisto poletje in jesen je bilo kot v džungli. Vsepovsod samo zelenje. Čez zimo je šlo vse v krtovo deželo (se pravi, da je vse crknilo), saj rože niso prenesle suhega zraka centralnega ogrevanja, ali pa morda niso marale, da jim radiatorji žgejo korenine (med rožami in radiatorji je bila le tanka plošča). Kakor koli že: mami je obupala, sklenila je, da se z vrtnarjenjem ne bo več ukvarjala, in rekla, da so rože bitja, ki ne poznajo nobene hvaležnosti. Ostale so okenske police. Posedanje na okenski polici se zdi ljudem zapravljanje časa, ampak to ni res. Resda ne delam nič takega, kar bi bilo videti smiselno. Ampak premišljujem, veliko premišljujem. Včasih tudi berem, saj avta, ki bi ustavil pred vhodom bloka na drugi strani ulice, kljub branju ne bi spregledala. Premišljujem o marsičem, ne samo o njem. Če bi mislila samo nanj, bi bila pa res bedna. Premišljujem o sebi, o mami, o očetu, o šoli, o Neži, o prihodnosti, o preteklosti. Domišljam si, da imam vsaj misli posebne, če že na pogled nisem ne vem kaj. Verjetno si res le domišljam, saj mi je Neža zadnjič rekla, da sem na smrt dolgočasna. Da sploh ne ve, zakaj je moja prijateljica. Po njenem se v resnici dolgočasim, jaz pa se tolažim s tem, da globoko premišljujem o življenju in smislu pa tem.
Ne, v resnici delujem skoraj čisto normalno, zelo povprečno. Če se komu zdi, da sem tipična zafrustrirana, depresivna, črnogleda najstnica, se zelo moti. Pravzaprav čutim do življenja skoraj neko veselje. Če je to v nasprotju s prej zapisanim, naj povem, da je labilnost (beri: rahla neuravnovešenost) za najstnike menda povsem normalna. Mami mi pogosto očita, da sem nagnjena k zapravljanju časa. V življenju (s tem seveda misli šolo) bi lahko naredila veliko več. Ne vem, kaj več bi še rada. Prvi letnik gimnazije sem končala z odličnim, edina v razredu. In moram reči, da se mi za to ni bilo treba preveč truditi. V šoli sem se pravzaprav dolgočasila. Če v šoli poslušaš in spremljaš bolj ali manj dolgočasne razlage profesorjev, si po mojem opravil tri četrt dela. In tako sem prihranila ogromno časa, ki mi ga je mami potem očitala. Ona preprosto ne dojame, da sem pač pametna. Sošolci in sošolke so seveda prepričani, da se doma cele dneve piflam, da lahko potem v šoli blestim. Jaz pa doma v glavnem cele dneve bluzim. Mami je zagnala totalno paniko, ko je enkrat februarja prišla z govorilnih ur. Razredničarka ji je rekla, da sem sicer čisto pridna in imam lepe ocene, vendar sem zaprta vase in pasivna, da za nobeno stvar na tem svetu ne pokažem zanimanja in da se nikoli ne smejim in nikoli ne klepetam, to pa je za najstnico nenavadno. Mami me je seveda branila in rekla, da sem pač tiha in sramežljiva, ampak doma je skakala do stropa. Skratka: mami se vedno pusti iztiriti.
|
