DEČEK NA DEDOVEM KOLESU
Komu se je zmešalo? Ludje, ki se zbirajo pred cerkvijo in čakajo, da bo pozvonilo k
večernicam, so priča nadvse čudni burleski. Po glavni cesti pridrvi
z biciklinom Šepavi Miha in se dere, kakor bi bil sedel na žerjavici.
Verniki, ki postopajo v gručah, se podivjanemu kolesarju komaj še
pravi čas umikajo in se vznemirjeni ozirajo za njim. "Spet je bil ves ljubi dan v gostilni pa je popil lastno pamet," zmajujejo ženice. "Pameti on pač več že dolgo nima," modrujejo možje. "Bo najverjetneje že bolj držalo, da se spet vreme meša." A še preden si o tem prav reko, nori kolesar že pridrvi nazaj in zapelje v krog okoli cerkve. Zbrani se umikajo s tlakovanca v travo in ga glasno ozmerjajo z besedami, ki jih je v bližini cerkve res prav čudno slišati. "Za božjo voljo, ljudje, pomagajte!" s hripavim glasom kriči Šepavi Miha z dirjajočega kolesa. "Biciklu se je zmešalo, pa ga ne morem več ustaviti!" "Vemo mi dobro, komu se je tu zmešalo!" mu odgovarjajo. "Te bomo že sklatili, če pri priči ne prideš k pameti!" A kolesar še kar vpije in vpije, kot bi ga gnal hudič in prosi pomoči. Kolo pa drvi z njim že v tretji krog okoli cerkve in prav nič ni videti, da bo te norčije kmalu konec. "ja, kaj se pa greste tu, na sveti zemlji, brezbožniki!?" se zaprepaden prekriža župnik, ki prihaja od farovža. "Saj tu vendar ni cirkuška arena, temveč je božji hram." "Prav nič se ne gremo, gospod," mu ponižno pojasnijo možje, "le nesrečniku se je zblodilo, pa ga bo treba nekako odstraniti." "Sveta nebesa, gospod, pomagajte!" zatuli Šepavi Miha, ko pridrvi mimo župnika. "Blažena devica Marija, usmili se," zariplo kriči okoli vogalov, "snemite me s hudiča in peljite me k spovedi!" Greh in kesanje Ciri in Nejca, ki sta se napotila po vasi iskat biciklin, zadihana obstaneta sredi razjarjene množice in se v olajšanju spogledata. "Ali mi zdaj verjameš?" šepne deček. " Tudi če ti ne verjamem," se namuzne deklica. Tedaj pa se kolo s povsem upehanim in drgetavim voznikom ustavi pred njima. Šepavi Miha, ki je še najbolj podoben razvetranemu strašilu, se kar sredi množice spusti na kolena in se s sklenjenimi rokami ozira k Ciriju. "Odpusti mi, ker sem kradel," izjeclja s spremenjenim glasom. "Obljubim ti, da ne bom nikoli več," ga prosi kot cmerav otročiček. "Stokrat sem že preklel učitelja, ki me je nagovoril. In še ga bom klel. Zmeraj, ko se bom spomnil nanj, ga bom samo še preklinjal..." Ciri zdaj razume, kaj se je pravzaprav zgodilo. A tudi to je seveda zgodba, ki ji ne bo nihče kar tako verjel. Zato le molče zajaha biciklin in pomaga Nejci, da se povzpne na drog. Možje pristopijo in dvignejo Šepavega Miho iz prahu. "Hudič je v tej stvari, ljudje," komaj izdavi. "Spravil sem se nanj, potem pa me ni in ni več spustil dol," jim skuša pojasniti. "Še dobro, da me ni treščil v zid." "Hudič je v tebi," mu poreko. "Prav grdo te je zdelal," so prepričani. "Otrokom kradeš kolesa in z njimi preganjaš starce okoli cerkve," ga karajo. "Zdaj si pa za povrh še izmišljaš in nam v obraz lažeš," ga zvlečejo pred župnika. "Kesam se, gospod, iz vsega srca se kesam," jokaje zašepeta nesrečnik. "Kesaj, se, kesaj," zamrmra župnik v brado in se napoti v cerkev. "Kaj ti pa drugega zdaj preostane, bedak, kot da se kesaš." (Tole je seveda samo odgrizek, en ham, odlomek ali karkoli že iz knjige Deček na dedovem kolesu.) |
