|
Pravljičar
Evelina Umek
Ilustrirala Magda Tavčar
Revija Galeb
Zadruga Novi Matajur
Trst 2007
Pravljica zastonj
Vest, da se po nakupovalnem središču sprehaja čuden možakar, ki pripoveduje pravljice, se je kmalu razširila med otroki. Nekateri, tisti večji, so trdili, da je gotovo potepuh ali berač, ki si na tak način izprosi nekaj kovancev. Drugi so mu pripisovali čudežne lastnosti, saj so na lastne oči videli, kako je hipoma izginil.
Vsi pa so bili dovolj radovedni, da so silili svoje starše, da gredo v nakupovalni center. Mame in očetje so se začeli spraševati, kateremu privlačnemu oglasu so nasedli in zdaj hočejo, da jim tisto tudi kupijo.
Toda otroci jih sploh niso hoteli spremljati v različne trgovine, ampak so začeli oprezati za Pravljičarjem.
Ta se je nenadoma pojavil in jih hudomušno vprašal: »Kaj bi radi?«
»Pravljico!« so rekli vsi v en glas.
Pravljičar se je odkril in pogledal v svoj oguljeni klobuk in rekel: »Mogoče je katera v njem,« ter se ponovno pokril in začel:
»Zgodilo se je na Portugalskem.«
»Ali je to res?« je vprašal eden od večjih fantov.
»Res, res,« mu je smejoč odvrnil Pravljičar.
»Pravljice niso resnične,« je vztrajal fant.
»Tiho bodi,« so se jezili drugi, ki so se bali, da Pravljičar ne bo hotel pripovedovati.
Vendar se pravljičar ni dal motiti:
 Vojak se je veselo vračal domov z vrečo pomaranč, obešeno čez rame. Hodil je in hodil in srečal dva moža, brata, ki sta se glasno prepirala in vsak na svojo stran vlekla staro kapo.
»To je čudežna kapa,« sta mu pojasnila, »kdor se z njo pokrije, postane neviden.«
Vojak jima je predlagal preprosto rešitev. Vzel je kapo, potem pa zakotalil po bregu navzdol pomarančo in rekel, da kapo dobi tisti od njiju, ki bo prvi prišel do pomaranče. Medtem ko sta onadva dirjala za pomarančo, si je posadil kapo na glavo in neviden odkorakal dalje.
Ni dolgo hodil, ko je naletel na druga dva prepirljivca in se z enako ukano polastil čudežnih škornjev, ki so njihovega lastnika ponesli, kamor je hotel.
Po treh dneh hoda je prišel v kraljestvo, kjer so si vsi belili glavo, kako da kraljeva hči vsako noč obrusi sedem parov čevljev. Tistemu, ki bo rešil to uganko, je kralj obljubil pol kraljestva in še hčer povrhu.
Vojak se je takoj prijavil na dvoru, tam so mu ponudili jesti in piti, kraljeva hči pa mu je nasula v pijačo uspavalo in prvi dve noči je tako trdno spal, da se je lahko princesa izmuznila iz palače.
Tretji večer je vojak zlil pijačo stran, si posadil na glavo kapo, obul škornje in sledil princesi na njenem nenavadnem izletu. Odkril je, da hodi na Otok velikanov, kjer pleše vso noč.
Medtem ko se je ona vrtela ob zvokih orkestra, je vsakokrat, ko je princesa odvrgla obrabljene čevlje, le-te pobral in spravil v nahrbtnik.
Zjutraj naslednjega dne ga je kralj pozval predse in vprašal, ali je kaj odkril. Vojak je predenj položil obrabljene čevlje.
»Skrivnost je torej odkrita,« je rekle kralj, »in kot sem obljubil, dobiš pol kraljestva in mojo hčer za ženo.«
Vojak se je popraskal za ušesi in rekel, da pol kraljestva sprejme, kar zadeva kraljevo hčer, pa mora še premisliti.
»Ali sta se potem poročila?« je vprašalo neko dekletce.
»Daj, no,« jo je sunil starejši brat, »postal je bogat, imel je kapo nevidnico in škornje.«
»Tudi jaz bi imel kaj takega,« so se oglasili posamezni klici.
Pravljičar jih je opazoval in se muzal.
Tedaj se jim je za hrbet prikradel varnostnik in zavpil: »Kaj delate tukaj, promet ovirate!«
Mladež se je razkropila, Pravljičar pa je tudi tokrat brez sledu izginil.
»Mogoče je on tisti vojak,« so otroci šepetali drug drugemu.
Varnostnik je tudi premišljeval o čudnem tujcu, ki se je smukal po nakupovalnem centru, ter si obljubil, da ga bo prej ali slej ujel.
|
