| MODRI KAMEN MODROSTI
Dim Zupan Ilustriral Sašo Jankovič
Zbirka
Krtek
Založba
Karantanija
Ljubljana 1999
Znanost prve kategorije
(odlomek
iz knjige)
Znani antiljubitelj muckov in drugih živali Albin Cimperman,
pri sosedih poznan po vzdevku zmešani Albin ali poblazneli Bine, kakor ga je včasih
imenoval gospod Kozlevčar, si je pridobil nove dokaze, ki so po njegovem pričali
o pravilnosti njegove usmeritve.
Za svoje težave je povsem neupravičeno krivil
Kozlevčarjevo najmlajšo in najprikupnejšo mucko Tačko, ki je izkoristila svojo
naravno pravico po samoohranitvi ter po njegovem trebuhu in vratu priplezala na
prostost. To, kako je uboga žival pred tem več kot deset minut mučeniško bingljala
na svojem lepem košatem repu, ko jo je dvigal visoko v zrak, to je Albin seveda
v trenutku pozabil.
Ko si je doma pred ogledalom na trebuhu in vratu ogledoval
sledove Tačkinih kot britev ostrih krempeljcev, se mu je obraz kar pačil od besa.
Ranice so bile sicer majhne, so pa bile zato precej globoke in na njih so se vztrajno
nabirale kapljice krvi.
»Tako hudičevo peče, da bi lahko vriskal,« je stokal.
»Kolikokrat
sem ti rekla, da jih pusti pri miru,« mu je očitala žena Liza s svojega po meri
narejenega stola, kajti tehtala je več kot stopetdeset kilogramov.
»A naj kar
mirno gledam, kako beštije delajo škodo? Kako mi ponečedijo najrahlejše gredice,
da se mi zaradi njihovega vražjega govna sušijo sadike?«
»Tako je, ker me nikoli
ne poslušaš. Zastrupi jih s strupom za podgane, pa bo mir.«
»Kaj misliš, da
nisem poskušal? Pa ne enkrat,« je užaljeni soprog od jeze kar skakal, »ampak ti
presneti mački so tako scrkljani, da jim še na misel ne pride, da bi požrli kekse
s strupom. Bog ve, s čim jih tisti norci hranijo? Ne bi se čudil, če jedo bolje
kot jaz ...«
»A tako!« je zavreščala Liza, da se ji je zatreslo vseh pet podbradkov,
»takole boš dajal v nič mojo kuhinjo!?«
»Nisem mislil po okusu, ampak po materialih.
Saj razumeš, na razne krače pa kotlete in take reči sem se spomnil.«
»Le pazi,
če se boš norčeval iz moje kuhe, katere me je naučila rajnka mati, te bodo mački
še huje popraskali. In čisto prav ti bo.«
»Misliš, da bi moral k zdravniku?«
je nato vprašal ženo.
»Še tega se manjka. A si pozabil, da si samoplačnik?
Ni videti
preveč hudo, se bo že samo zacelilo.«
»Tebi ni videti preveč hudo.
Ko bi ti lahko le za trenutek prepustil svoje bolečine. Me prav zanima, kaj bi
potem rekla.«
»Dobro, naj bo. Pojdi k zdravniku in se mu pokaži. Pa nikar si
ne pusti šariti po ranah, če ni zares nujno. Zdravilcem je tako samo do tega,
da bi te oskubili. Si razumel?«
»Ja ja. Res bo najbolje, da grem, če ne se
mi lahko še kaj zagnoji,« je prikimal Albin in se odpravil.
To, da je dobil
na vsako ranico obliž, ni bilo najhuje, prava groza pa ga je prijela, ko je slišal
za injekcijo, ki se jo je tako strašno bal. Skliceval se je na ženo Lizo in na
njene besede, pa ni nič pomagalo, kajti moral bi podpisati izjavo, da odklanja
terapijo.
Hočeš nočeš je moral spustiti hlače, da mu je lahko sestra v tazadnjo
vbrizgala eno precej veliko dozo.
Ta injekcija pa je le še prilila nekaj olja
na ogenj njegovega
protimačjega sovraštva.
Ko
je prišel domov, je bil videti, kot bi ga po vratu popikale
čebele. Žena Liza
ga je zaradi potratnosti pri zdravniku hudo oštela ter ga ozmerjala z nesposobnežem
in hipohondrom, zato se je odpravil na vrt. In koga je zagledal sredi grede z
mladimi sadikami ledenke? Pavlinovega Hektorja seveda. Z dvignjenim repom je čepel
v razorju in mežikal s tistim spokojnim pogledom, značilnim za mucke, ki opravljajo
potrebo.
Vsak, ki bi v tistem trenutku videl Albina, bi takoj razumel, zakaj
se ga je prijel vzdevek »zmešani«. Obraz se mu je spačil, roki sta se spremenili
v kremplje in zarjovel je kakor ranjeni lev. Hektor se je ravno pripravljal, da
bi vestno zakopal svoj izdelek, pa se je raje premislil, ko je pri vhodu zagledal
hudega moža. In še kako pametno je storil, kajti v naslednjem trenutku je zmešani
Albin že planil proti njemu s staro fižolovko v roki. A Hektor ni bil Tačka, kar
je prejšnji dan že pravilno ugotovil Bogo. Splezal je na vrh lesene ograje, tam
še nekaj trenutkov počakal, nato prezirljivo pogledal svojega preganjalca in skočil
na drugo stran. A Albin se ni mogel zadržati in je v zadnjem trenutku za njim
zabrisal gorjačo, ki je seveda spet zgrešila in švignila preko plota.
Palica
je priletela ravno na sredo namišljenega nogometnega igrišča, kjer so se pravkar
odvijali boji za žogo, in se zaradi trhlosti razletela na tri dele, »Albinu se
spet meša,« je ugotavljala Helena, medtem ko je pobirala en del.
» To ne velja!
Ravno sem hotel streljati na gol. Stoodstotno priliko mi je požrl,« se je jezil
Milan in pobral drugega.
»Smrkavci, takoj vrnite mojo lastnino,« je zaklical
zmešani Albin in skozi luknjo v plotu kukal na drugo stran.
»Svojo lastnino
hoče nazaj,« je zaničljivo prhnil Bogo in pobral še tretji del trhle fižolovke.
»Pa mu jo vrnimo.«
Potem je zabrisal svojo palico daleč na sosedov vrt. Isto
sta storila tudi Milan in Helena.
»Barabe, kaj ste naredile z mojo fižolovko,«
je z druge strani prišel odgovor, »Saj ni nič čudnega, kakršni starši, takšni
otroci, kakršni ljudje, takšne živali. Vam bom že pokazal, se bomo že še srečali.«
»Verjetno
mu nima smisla razlagati, da se je palica ob padcu prelomila sama od sebe,« je
rekla Jana.
»Kot bi govoril vetru,« je prikimal Bogo.
»Milka, pojdi pogledat,
če je Nande že snel sporočilo z vrat,« je Milan poslal sestro na ponovne oglede.
Že dva dni so skoraj vsako uro oprezali, kdaj se bo prebivalec skupnih prostorov
blagovolil prikazati ali da bo z vrat vsaj odstranil svoje znano sporočilo
»Mene
ni doma«.
»Listek je še vedno tam,« je sporočila Milka, ko se je vrnila.
»Vraga,«
se je jezil Bogo, »odkar se je vrnil s poizvedovanja v univerzitetni knjižnici,
je zaprt v pralnici. Da nam česa ne prikriva?«
»Bog ve, kaj je našel v tistih
učenih knjigah,« se je spraševala
Helena.
Tudi Milan je bil videti hudo
zaskrbljen.
»To ni fer, potem ko smo toliko investirali. Sem vedel, da se ne
bo nič dobrega izcimilo, ker se je zvečer vračal s štirimi steklenicami v vrečki.«
»Štiri
steklenice zdržijo vsaj dva dni,« je prikimala Jana.
»Toliko je obljubljal,
da bomo na televiziji in radiu in da nas bodo intervjuvali novinarji za časopise,
zdaj se pa skriva. To res ni pošteno. Kaj pa, če je vesoljca že prodal?« je zagrenjeno
vprašala mala Milka, ki je zadnje čase hudo slabo spala. Neprestano je namreč
mislila na to, kaj bo rekla na televiziji in kako bo oblečena.
»Milka ima prav.
Sporočilo gor, sporočilo dol, v nedogled nas ne more takole vleči. Jaz sem za
to, da potrkamo.«
»Jaz tudi,« se je strinjala Jana in prav tako vsi ostali.
Tako
so se otroci v gruči znašli pred vrati pralnice in, kot bi nabirali moči, buljili
v zamaščen listek, na katerem je bil znan napis. Potem so kar vsi hkrati pričeli
trkati.
»Kdo je?« je od znotraj vprašal hripav glas.
»Mi smo.«
»Kdo vi?«
»Mi,
od vesoljca,« je nestrpno zavpila Milka, kajti zaradi hudih napetosti so ji pričeli
popuščati živci.
»A, hišna mularija. Kar naprej.«
V prostoru je bilo mračno
in grozno zatohlo. Iz svojega gnezda vrh pralne kadi se je, razmršen in nasršen
kot zli duh, mukoma dvignil Nande.
»Žal mi je, ampak slabe novice imam,« je
kar brez uvoda povedal.
»A res?«
»Ja, res.«
»Kaj se je zgodilo?«
»Kaj
neki. Doletel nas je največji problem, kar jih pozna človeštvo. Denarja nam je
zmanjkalo. Tisto je zadostovalo le za članarino. Za izposojo vsake knjige iz razreda
znanosti prve kategorije je treba še posebej doplačati. Sem pa res butast, kajne,
da tega nisem vedel?«
»Kaj pa zdaj?« je šlo Milki na jok.
»Kaj zdaj?« je
Nande razširil roke. »Ali plačamo ali odstopimo. Tretje poti ni.«
Ta novica
je vso družbo grozno poparila.
»Tudi sam sem bil strašno razočaran. Verjetno
ste opazili, da sem se zaradi tega za dva dni zabubil. Moram priznati, da razumem
tamalo, ker je tako žalostna,« je pokazal na Milko, ki je bila res videti kot
kup nesreče.
»Je v zvezi z našim neznanim priletelim predmetom kaj novega?«
se je pozanimal Bogo.
»Ste opazili kakšne spremembe?« je planilo iz Jane.
»
Je oddajal kakšne zvoke? « je vprašala Helena.
»Neprestano ga opazujem. Nič
novega. Brez skrbi, vse je pod nadzorom.«
»Kje je? Jaz ga hočem videti,« je
zahtevala Milka in se preiskujoče ozirala po prostoru. Tudi drugi so ga iskali
z očmi, kajti na tistem mestu med praznimi steklenicami, kamor ga je Nande pred
dvema dnevoma odložil, ga ni bilo več. |
