|
Hektor in zrela hruška
Dim Zupan
Ilustrirala Andreja Gregorič
Založba Mladika
Ljubljana 2011
Vse ima rok trajanja.
 Tudi vesolje.
Tudi sonce.
Nekoč bo ugasnilo.
Tudi luna.
Tudi zemlja.
Kako naj bi bil potem Hektor večen?
Ubogi cucek iz rodu labradorcev.
Razmišljujoč pes s filozofskimi nagnenji.
Ker tudi večnost ni večna.
Končala se bo ob koncu časov.
Stara ščeneta pravijo, nič posebnega.
Nič pretresljivega.
Že videno.
Pravijo, pasje življenje je kot hruška.
Po uspešni oprašitvi zacvetiš in se rodiš.
Na veji se pojaviš kot majhen zelen sadež.
Mnogo jih odpade, preden dozorijo.
Se še spomnite mojega brata Buckota.
Ja, tistega, ki ga je namesto mene doletela ribja usoda.
Skupaj s še dvema sestricama.
Zeleni sadež je prenehal živeti, odpadel je z veje. Pika. Konec.
Ni imel sreče, bi lahko rekel.
Jaz pa sem rasel in se debelil.
Srečno sem srečal mojo družino in oni so srečno srečali mene.
Jeseni bom dopolnil štirinajst let.
Štefanov priročnik o pasmi labradorcev me je že pokopal.
Pravi, da sem pri teh letih že pokojni.
Pa se seveda krepko moti.
Priporočam, da prebirate priročnike z določeno mero dvoma.
Z leti se je nabrala zvrhana malha modrosti. Postal sem staro ščene.
To v našem jeziku pomeni nekoliko več kot v vašem na primer doktor znanosti. Ker dandanes lahko doktorira že vsak mulo. Morda bi naziv starega ščeneta lahko primerjal z akademikom.
Pa saj ni važno. Meni nazivi dol visijo.
Je imel pa priročnik prav, ko mi je obljubil artritis. Strokovno se temu reče displazija kolkov in komolcev. Ta hudobec te ščipa in grize na vsakem koraku. Da prime psa, pa čeprav je staro ščene, da bi tulil od bolečine.
Ampak, kaj bi govoril. Če ne boste prej padli z veje, boste tudi vi postali doktorji znanosti ali akademiki in boste nadloge starosti občutili na svoji koži.
Ker si psi in ljudje ne delimo samo športa, hobijev in podobnih opravkov, ampak tudi bolezni.
(odlomek)
| 
