Preden sem postal velik, sem bil majhen. Ko sem dopolnil šest let, se je sestala družinska komisija z nekaj svetovalci, da bi ugotovili, koliko sem zrel. Postavljali so mi čudna vprašanja in me poskušali presenetiti s poduhovljenimi temami. Na koncu je bil rezultat tak, da so se enoglasno strinjali, da je mulec dovolj zrel in da mora v šolo leto prej kot večina ostalih otrok.
To me je grozno razjezilo, kajti sam sem se počutil še zelo zelenega, predvsem pa sem imel toliko dela po sosednjih vrtovih in travnikih, da za šolo zares nisem imel časa. Odločil sem se, da bi stari morali upoštevati tudi moje mnenje, zato bom dokazal, kako zelen sem še.
Ko je napočil čas prvega odhoda v šolo, ko sem bil že očiščen, zlikan in počesan, sem se izmuznil in splezal v sam vrh stare hruške. Namenil sem se tam počakati jeseni, dozoreti z ostalimi sadeži in ob močnih sapah zrel odpasti na zemljo.
Tako bi pričel hoditi v šolo kot vsi normalni otroci iz naše ulice.
Po kakšni uri iskanja je nastala panika, kajti manjkalo je samo še nekaj minut do otvoritve šolske sezone. Na stari hruški me ne bi nikoli našli, če ne bi imel mlajšega brata. Ta si je strašno želel v šolo in ni mogel razumeti, da kdo za kaj takšnega ne bi imel časa. V svoji nori ljubezni mu je ušlo in je s prstom pokazal v zeleno krošnjo. Tisti prstek je zaključil obdobje moje srečne mladosti.
Precej časa je trajalo, da sem ugotovil, da šola ni samo tečna, ampak tudi koristna. Našel sem fino družbo in se naučil mnogo novih lumparij. To spoznanje pa mi ni dosti koristilo, ker sem šolanje zaključil in postal odrasel.
Odrasli imajo otroke. Tudi meni se je to zgodilo. Majhni otroci so precej nemogoča bitja. Pomislite, nekateri nočejo v šolo! In neprestano bi poslušali pravljice. Kje pa naj človek dobi toliko pravljic?
Ko sem potrošil vse zaloge v spominu in izčrpal domačo knjižnico, sem nenadoma ostal na suhem. Majhni otroci nikoli ne pokažejo razumevanja. Da bi recimo rekli, dobro stari, naj ti bo, če nobene pravljice več ne veš in če nimaš nobene nove knjige pri roki, pa izpustimo današnji večer. Ne, niti slučajno! Pravljica mora biti, pa pika. Mulcev nič ne briga, od kod naj jo stakneš.
Tako sem bil nekega večera prisiljen, da sem si pravljice pričel izmišljevati. Da trud ne bi šel čisto v nič, predvsem pa, da bi v kritičnem trenutku priskočil na pomoč kakšnemu obupanemu očetu, ki si ne bi znal pomagati iz zagate, kot se je zgodilo meni, sem delal zapiske.
Tako sem se na dolgo in široko razpisal o Pukcih in Drekcih, katere sem obdelal v petih knjigah in zraven še nekaj malenkosti.
Ker sem predvideval, da se bom nekoč predstavil v Župci, sem dal eni izmed knjig naslov Maščevanje strašne juhice (beri župce), v kateri mimogrede tudi omenim, da je slana voda z rezanci dobra za otroke.
Počasi prihajam v obdobje, ko bodo navalili neki novi mulci in od mene zahtevali pravljice. Vnuki še ne vedo, da jih pričakujem oborožen s trumami pravljic, da me bodo na koncu še na kolenih prosili, da naj vendar že neham pripovedovati.

Dim Zupan

Rojen 19. 2. 1946 v Ljubljani, kjer se je šolal in živi in dela še sedaj, v Trnovem na Švabičevi 7.