DANE ZAJC

Rodil sem se 26. 10. 1929 v Zg. Javoršici. Naša hiša (med vojno so jo Nemci požgali) je stala na samoti sredi gozdov, z lepim razgledom na Kamniške alpe, Julijce, in tudi na Ljubljano. Na Ljubljano zlasti zvečer, ko je bila razsvetljena.
V osnovno šolo sem hodil k Sv. Trojici, v cerkvi Sv. Trojice sem bil tudi ministrant.
Po vojni sem obiskoval nižje gimnazije v Domžalah, Kamniku in Gornji Radgoni, višjo gimnazijo (tako je bilo takrat gimnazijstvo razdeljeno) pa v Ljubljani na gimnaziji Poljane, iz katere so me v 7. razredu, potem ko sem bil zaprt, izključili. Zaprt sem bil zaradi "političnih razlogov".
V službi sem bil najprej na pošti, potem pa dolga leta v Pionirski knjižnici. Od tam se me nekateri vaši starši še zagotovo spominjajo. Zdaj sem upokojen. Imam štiri zelo odrasle otroke, tri vnukinje in štiri pravnuke.
Prvo pesem (slabo) sem napisal, ko sem bil star 9 let. Prvo pesem so mi objavili, ko mi je bilo 19 let. Prvo knjigo "Požgana trava" sem izdal leta 1958, ko mi je bilo 29 let. Zdajle, ko to pišem, vidim, kako se v mojem pesnenju devetice sestrsko ponavljajo. O tem moram še razmisliti.
Za otroke sem napisal precej pesmi. Najpomembnejše knjige so Bela mačica, Abecedarija in Na papirnatih letalih. Skoraj vse pesmi iz teh knjig pa še nekatere so izšle v knjigi Ta roža je zate pri Mladinski knjigi z ilustracijami Marjana Mančka in uvodom Nika Grafenauerja.
Napisal sem tudi tri lutkovne igre: Kralj Matjaž in Alenčica, Petelin se sestavi in Zakaj in vprašaj.
Precej pesmi in nekaj iger pa tudi esejev sem napisal za odrasle. Te boste, če jih boste, brali, ko odrastete.
Popotujem. Smučam. Rad imam gore. Na planini Laz imam še za štiri leta najet pravi pastirski stan (planšarsko hišico). Če greste mimo in če bom tam, me obiščite, da vas bom mrko, kot se za pradeda spodobi, sprejel. Ampak samo še štiri leta.

Dane Zajc

Dane Zajc je umrl 20. oktobra 2005, pokopan je pri cerkvi Svete Trojice, nedaleč
od rojstne vasi.