Rodil sem se 26. 10. 1929 v Zg. Javoršici. Naša hiša (med vojno
so jo Nemci požgali) je stala na samoti sredi gozdov, z lepim razgledom
na Kamniške alpe, Julijce, in tudi na Ljubljano. Na Ljubljano zlasti
zvečer, ko je bila razsvetljena.
V osnovno šolo sem hodil k Sv. Trojici, v cerkvi Sv. Trojice sem
bil tudi ministrant.
Po vojni sem obiskoval nižje gimnazije v Domžalah, Kamniku in Gornji
Radgoni, višjo gimnazijo (tako je bilo takrat gimnazijstvo razdeljeno)
pa v Ljubljani na gimnaziji Poljane, iz katere so me v 7. razredu,
potem ko sem bil zaprt, izključili. Zaprt sem bil zaradi "političnih
razlogov".
V službi sem bil najprej na pošti, potem pa dolga leta v Pionirski
knjižnici. Od tam se me nekateri vaši starši še zagotovo spominjajo.
Zdaj sem upokojen. Imam štiri zelo odrasle otroke, tri vnukinje
in štiri pravnuke.
Prvo pesem (slabo) sem napisal, ko sem bil star 9 let. Prvo pesem
so mi objavili, ko mi je bilo 19 let. Prvo knjigo "Požgana
trava" sem izdal leta 1958, ko mi je bilo 29 let. Zdajle, ko
to pišem, vidim, kako se v mojem pesnenju devetice sestrsko ponavljajo.
O tem moram še razmisliti.
Za otroke sem napisal precej pesmi. Najpomembnejše knjige so Bela
mačica, Abecedarija in Na papirnatih letalih. Skoraj vse pesmi iz
teh knjig pa še nekatere so izšle v knjigi Ta roža je zate pri Mladinski
knjigi z ilustracijami Marjana Mančka in uvodom Nika Grafenauerja.
Napisal sem tudi tri lutkovne igre: Kralj Matjaž in Alenčica, Petelin
se sestavi in Zakaj in vprašaj.
Precej pesmi in nekaj iger pa tudi esejev sem napisal za odrasle.
Te boste, če jih boste, brali, ko odrastete.
Popotujem. Smučam. Rad imam gore. Na planini Laz imam še za štiri
leta najet pravi pastirski stan (planšarsko hišico). Če greste mimo
in če bom tam, me obiščite, da vas bom mrko, kot se za pradeda spodobi,
sprejel. Ampak samo še štiri leta.
Dane Zajc
Dane Zajc je umrl 20. oktobra 2005, pokopan je pri cerkvi Svete Trojice, nedaleč
od rojstne vasi.
|