PESNIKI IN PISATELJI

ANICA IN POČITNICE
Desa Muck

Ilustrirala Ana Košir
Založba Mladinska knjiga
Ljubljana 2004

Odlomek

Še največ časa je z bolnim Jakobom preživela Mojca. Na plažo je hodila le zvečer, ko je večina že odšla in ni bilo več toliko ljudi, ki bi jo lahko videli v kopalkah. Med njima se je stkalo nenavadno prijateljstvo. Mojca je rada posedala poleg Jakoba. Imela je kup opravkov s svojimi nohti, lasmi in ogledalom, in medtem je ves čas neumorno klepetala. "Vesna je res koza!" je govorila. "Nina pa je navadna hinavka. Neža se ima za lepo in pametno, pa sploh ni!"
V njenih pripovedih se je pogosto pojavljal Matic. Enkrat je bil kreten, spet drugič pa srčkan. Mojca mu je natančno razlagala, kaj vse ji je kdaj rekel in kako jo je pogledal.
Nekoč ga je vprašala: "Misliš, da je vame?"

Pri tem se je s tako silnim pričakovanjem zazrla vanj, da je Jakob rekel: "Zagotovo!"
In potem je bila Mojca ves dan dobre volje. Jakob je ugotovil, da Mojca potrebuje silno malo za to, da je vesela in srečna. Zelo pogosto je spraševala Jakoba: "Se ti zdim predebela?"
In Jakob je vestno odgovarjal: "Kje pa! Ne spomnim se, da bi že kdaj videl bolj vitko in lepo dekle! Lahko bi bila manekenka!"
Potem si je Mojca prepevala neznosne pesmi s še bolj neznosnim glasom in hodila Jakobu po sladoled.
To s sladoledom je bila njuna skrivnost.
"Kaj pa si imata toliko za povedati z Mojco?" je zanimalo Anico. "Saj je vendar najbolj dolgočasna punca na svetu!"
Jakob je menil, da sploh ni tečna in dolgočasna.
"Vesela je, če jo kdo posluša."
Anica je zmignila z rameni in rekla: "Jaz je že ne bom."
Jakobu te reči med sestrami tako ali tako niso bile jasne. Obe sta mu bili všeč. Seveda Anica bolj. Saj je bila njegova najboljša prijateljica

Ko je Mojca osemsto dvainpetdesetič slišala od Jakoba, da sploh ni debela, se je končno oblekla v kopalke in še ona izginila na plažo. Toda k sreči so tudi za Jakoba minili dnevi, ko ni smel iz hiške. Posadili so ga na blazino pod borovcem, da je bil ves čas v senci. Na sebi je imel srajco in platneno čepico. V vodo še vedno ni smel, da si ne bi zmočil las. Moral je opazovati Anico, ki je ves čas tekala k njemu.
"Si me videl, koliko časa sem zdržala pod vodo? Si videl, kako sem skočila na glavo? Si videl, kakšen preval in stojo sem naredila?"
Bila je presrečna, da je Jakob v bližini, saj so njeni novi prijatelji odšli domov. Prinašala mu je zanimive školjke v kanglici in opazovala sta jih, kako se odpirajo v vodi.
Čez kak dan jih je smel iskati že sam in lahko se je igral v pesku.
V vodo je smel šele čisto zadnji dan, preden so se vrnili domov. Hotel je vse nadoknaditi. Aničina mama ga je sicer opozarjala, potem pa je obupala.
"Saj je poln antibiotikov," je dejala. "In jutri zvečer gremo tako ali tako domov."
Tako sta Jakob in Anica ves ljubi dan norela v morju. Še jedla in spala bi v njem, če bi mama dovolila. Bilo je prečudovito.

 

Ljubljana, julij 2004