Cvetka Sokolov o sebi

V branju in pisanju uživam od nekdaj. Ko sta se rodila moja sinova, so zame ponovno oživeli liki iz slikanic mojega otroštva. Pridružili so se jim še novi, mlajši. Pa pravljice in zgodbice, ki sem si jih ob različnih priložnostih izmišljevala in jih fantoma na njuno zahtevo vedno znova pripovedovala, vsakokrat malce drugače, bolj domišljeno. Dokler jih nisem začela zapisovati. Vse pogosteje sta bila glavna junaka mojih pripovedi kar moja otroka, včasih v dogodivščinah, ki sta jih v resnici doživela, včasih v dogodivščinah drugih otrok, pa tudi v izmišljenih zgodbah, v katere sem vpletala tudi njuna drobna doživetja. Utrinke, ki bi jih rada rešila pred pozabo tako, da jih v skopo odmerjenem prostem času lovim v zapisane stavke.

Tudi zato najraje pišem otroške zgodbice, pesmi in slikopise, ki govorijo o vsakdanjem življenju: o drobnih otroških radostih pa tudi stiskah, ki jih otrok ob podpori odraslega do konca zgodbe premaga. Želim si, da bi bilo sporočilo mojih besedil v pomoč otrokom (in njihovim staršem), ki jim je težko, ko morajo prvič v šolo, ko se bojijo teme, ko morajo v bolnišnico, ko jih razočara prijatelj ali sami razočarajo prijatelja … Kakšno sporočilo? Da v življenju ne gre vedno vse gladko, a da se na koncu stvari večinoma vendarle dobro iztečejo, zlasti če v to trdno verjamemo in se imamo radi. Ko sem odraščala, sem sama najraje brala prav knjige, ki so mi zagotavljale, da bo slej ko prej spet vse v redu. In takšne zdaj najraje pišem.

september 2006