|
Temno srce
Bogdan
Novak
Ilustrirala Ksenija Konvalika
Zbirka Srečanja
Založba
Miš 2004
Odlomek
Potem ko se je nagovoril njihov poglavar Oouah, so začeli zgodbe
pripovedovati tudi drugi. O samcu bele gorile, ki je ugrabil hotentotsko
dekle, da bi jo vzel za ženo. O gorskih šimpanzih, ki so kakor Pigmejci,
le da si spletajo prebivališča iz vej v krošnjah dreves. O kači,
ki je našla razpoko med tem in onim svetom in zdaj lazi sem in tja,
od mrtvih k živim in od živih k mrtvim. V vseh bajkah so imele živali
človeške lastnosti in prav tako kot pigmejska ljudstva, so tudi
one globoko spoštovale deževni pragozd. Skušale so živeti v sožitju
z naravo in so častile gospodarja gozda, gospoda Jengija.
"Kako zanimivo!" je vzkliknila Anja, ki je prav tako kot
Nejc imela v šoli poleg angleščine še francoščino in je razumela
skoraj vse. Za pomen neznanih besed pa je sproti vprašala očeta.
"Kakšne lepe bajke imajo o gozdnih bitjih."
Nejc ji ni odgovoril, le nekaj nerazumljivega je zamrmral. Poglavar
Oouah se je že ves čas, odkar so prišli v vas, obnašal do njega
čisto običajno. Nič več ni delal cirkusa in tudi njegove roke si
ni polagal na glavo. Le kdaj pa kdaj je zamišljeno pogledal v Nejca
in mu pokimal, potem je odvrnil pogled od njega in se zastrmel proti
pragozdu. Nejcu je bilo neprijetno, vendar si je skušal dopovedati,
da mu starec noče nič hudega. Pravzaprav se mu ni treba bati, saj
se je pred kosilom starec ustrašil njega.
 Tačas
se je stemnilo. Sonce v tem delu Afrike je vzhajalo ob šestih in
ob šestih je tudi zašlo. Kmalu po sončnem zahodu je nastala trda
tema. Domačini so zakurili ogenj, potem so posedli v krogu okoli
njega. Povedali so še nekaj bajk, ki so si jih pripovedovali iz
roda v rod. Še najbolj zanimiva je bila tista, ki je pripovedovala
o mladem Bajaku, ki se je podal po svetu, da bi našel modrost. Nikoli
je ni našel, a ko se je vrnil v svoj rod, je imel toliko izkušenj
in znanja s svojega potovanja, da so ga izvolili za poglavarja.
Vsakomur je znal svetovati, poznal je več živali in rastlin kot
kdorkoli v plemenu in ko je umrl, so ga imeli za spoštovanega in
najbolj modrega moža med Bajaki.
Med zadnjo zgodbo je začel vekati eden izmed otročajev. Mati ga
je stisnila k sebi in pestovala, vendar se je umiril le za kratek
čas. Spet je začel stokati.
"Trebuh ga boli," je pojasnil Napoleon, ki je lovil drobce
pogovorov med ljudmi in jih sproti prevajal. "Zaradi maniokove
moke pogosto boli trebuh, ker napihuje. Ali pa je pojedel kakšno
neužitno žuželko, morda strupeno rastlino."
Ker otrok le ni nehal zateglo jokati, se je poglavar vzdignil in
odšel v kolibo, iz katere se je vrnil z velikansko mačeto.
"Ojej!" je vzkliknila Anja. "Menda ga ne bo razsekal
na kose?"
Napoleon je naglo prevedel Anjino vprašanje v bantujščino in vsi
vaščani so planili v krohot, med katerim so veselo čebljali med
seboj. Poglavar Oouah pa je mačeto podržal tik nad žerjavico. Ko
se je dobro segrela, je stopil k otroku in mu šel z vročo mačeto
večkrat tik nad trebuhom. Malček je nehal javskati, kajti toplota
mu je prijala. Pomiril se je in zaspal v materinem naročju. Oouah
se je vrnil na svoj kraljevski stol, zbit iz desk, in položil mačeto
poleg sebe v pesek, da se bo ohladila.
"Ti ljudje sploh ne potrebujejo zdravnika," je vzdihnila
Anja. "Kako pametni so."
"Seveda," je pokimal Nejc. "Bolj se zanesejo na domača
zdravila iz gozdne lekarne. Če imajo vročino, žvečijo lubje drevja,
ki vsebuje enake sestavine kot naš aspirin. Drugo drevje ima v lubju
kinin, ki je zdravilo proti malariji. Mejduš, pa na tisoče cvetov
in listov z zdravilnimi učinki poznajo."
Ena od starejših žensk je začela prepevati. Kmalu so se ji pridružili
vsi vaščani. Pesem ni imela nobenih besed. Peli so le samoglasnik
a, pri čemer so ga zategovali zdaj tako, zdaj drugače; vmes so delali
premore, kakor je zahtevala melodija. Zraven so si ploskali za ritem.
"To je boljše od džeza," je bila Anja čisto očarana.
Tedaj se je dvignil Jing, lovec, ki naj bi jih naslednji dan vodil
skozi pragozd. S tal je pobral dolgo palico, podobno sulici, in
začel plesati okoli nje. Ženske so prepevale svoj aaaaa, vsi so
ploskali, Jing pa je v ritmu poplesaval s palico. Skozi ples je
pripovedoval svojo zgodbo o lovu na dolija, pragozdnega slona. To
je bilo za Pigmejce najbolj pogumno dejanje. S kretnjami je opisoval,
kako je zagledal čredo slonov, ki so šli skozi pragozdno podrast.
Izbral si je največjega samca, ga neslišno zalezoval, in ko se mu
je ponudila priložnost, je skočil podenj, mu zarinil sulico v trebuh
in odskočil. Plesal je o slonovi bolečini in o tem, kako se je doli
opotekal v zadnjih vzdihljajih, dokler ni klecnil v smrt in postal
plen Bajakov, ki so priredili obilno gostijo. Na koncu se je zahvalil
s posebnim plesom gozdnemu duhu, gospodarju pragozda Jengiju, za
lovsko srečo, ki mu jo je podaril.
"Vse sem razumela. Prav grozljivo je bilo," je šepnila
Anja, "kako je oponašal umirajočega slona. Čeprav ga je ubil
za hrano, je vseeno sočustvoval z njim, ker je moral umreti, da
je prehranil pleme Pigmejcev."
"Uleziva se na hrbet in glejva nebo," ji je predlagal
Nejc. "Boš videla, kaj je Afrika."
Ubogala ga je. Ogenj iz vej je že zdavnaj dogorel v drobno žerjavico,
ki je dajala le malo svetlobe. Ko se je Anja zleknila na hrbet,
je zagledala na nebu milijone žarečih zvezd. Nekatere so bile svetle
kot luči, druge so bile kot pikice na nebu. Rimska cesta se je videla
veliko bolj jasno kot pri nas. Zvezde so žarele nekajkrat močneje.
Zdelo se ji je, da jo bo potegnilo kvišku, med zvezde, in jo vsrkalo
v nebo.
"Kakšna krasota!" je šepnila Nejcu. Poiskala je njegovo
roko in mu jo stisnila v svojo dlan. "Tega ne bom nikoli pozabila."
Vaščani so ploskali in peli svoj aaaaaaa. Nebo je bilo čisto blizu,
skoraj na dosegu roke. Sredi neba, skoraj v zenitu, je bila polna
luna, velikanska žareča krogla. Razločno se je videlo gorovja in
kraterje na njeni površini. Po svoje je bilo srhljivo. Anji so šli
kar mravljinci po hrbtu. Nenadoma je čez nebo švignil velikanski,
žareč zvezdni utrinek. Zaželela si je, da bi življenje za vedno
obstalo in bi ji bilo vedno tako lepo, kot ji je zdaj.
Pevci so utihnili, zaslišalo se je govorjenje. Anja in Nejc sta
se zbudila iz zasanjanosti in se dvignila. Vsi so vstajali.
"Sem mislil, da sta zaspala," se je posmejal Anjin oče.
"Moramo domov, kajti zjutraj se bomo že ob štirih odpravili
v pragozd."
"Saj je šele osem zvečer," se je čudila Anja.
"Tebi je lahko, ker si vajena ponočevanja v disku," je
v šali rekel oče. "A mi starci se moramo naspati. Vstajanje
bo ob treh zjutraj, po kratkem zajtrku gremo na pot."
"Kaj pa delajo?" se je začudila Anja. "A ni to nevarno?
Saj se bodo opekli!"
Nekaj moških je kar z rokami zajemalo žerjavico iz dogorelega ognja.
Trosili so jo ob poti iz vasi do avtomobilov, kajti po dveh korakih
je bila trda tema, v kateri se ni videlo niti za prst pred seboj.
Eni so sejali žerjavico po levi strani, drugi po desni. Morali so
hoditi po tako označeni stezi. Koščki žareče žerjavice na obeh straneh
poti so bili videti kot rdeče kresnice.
"Kako čudovito!" je vzkliknila Anja. "Vsak hip doživim
nekaj novega in prijetnega. Ampak da se ne opečejo!"
Prišli so do avtomobila. Tam je ostal z njimi le še poglavar Oouah.
Rekel jim je nekaj besed v slovo.
"Pravi, naj se jutri pazimo mamb in gospoda mbembeja,"
je prevedel Napoleon.
Avtomobilska motorja sta zarohnela in odpeljali so se nazaj v naselje
Sloveniaboisa. Moški so popili še kozarec viskija, otroka kokakolo,
potem so se spravili spat, kajti pred njimi je bil naporen dan.
Še sanjalo se jim ni, kaj vse bodo doživeli.
|
