Samotna hiša
Bogdan Novak
Opremil in ilustriral
Matjaž Schmidt
Založba Karantanija 2003
Peto poglavje
Govori o tem, kako najboljše stvari nastanejo kar same od
sebe
Bis je preigral vse Čarine igrice. Škratogrob enko, dvojko, trojko,
na koncu pa še Škratogrob štirico z naslovm Čarin Škratogrob za
zmeraj. Igric ni preigral enkrat, ampak desetkrat, celo po dvajsetkrat
in še vedno jih je nabijal pozno v noč.
"Za zmeri," je izgovarjal tisti za zmeraj pri štirici.
S tipkami je vodil svojo junakinjo skozi napete pustolovščine čudnih
pokrajin. Prebijala sta se skozi džunglo, iskala sta zaklade med
ruševinami že zdavnaj izginulih mest, po Dolini kraljev med faraonskimi
grobnicami, na ledenih gorah Aljaske, v rudnikih pod zemljo in še
kje.
"Čara, midva bova ostala skupaj za zmeri," je ob tem šepetal
Bis. Skupaj s Čaro sta namreč premagala vse sovražnike in rešila
tudi najbolj zapletene uganke.
Toda oče Tuli je od Bisa zahteval nekaj, od česar ni odstopil niti
za ped. Bis je moral po prihodu iz šole najprej narediti domače
naloge in se naučiti snov za prihodnji šolski dan. Šele potem je
smel sesti k računalniku.
Ravno danes se je moral za uro poliglotščine naučiti pesmico z naslovom
Tujska. Dolgo se je mučil, preden se jo je naučil na pamet in jo
očetu zdeklamiral brez napake:
"Papa rati vati,
tidi aj dunga nej,
gama vara sati,
tiki baj čunka bej.
Banga ranga sali,
kika gudu san,
titi rati bali,
kuku bati ban.
Cici vana taka,
soko talma den,
riki gunda maka,
vija vaja ven!"
Šele zdaj mu je oče Tuli dovolil, da se je usedel k igricam za
računalnik.
Sprva se je Bis jezil na očeta, češ, da je duševno krut. Grozil
mu je, da ga bo prijavil na telefonsko številko za klic v sili.
"Rekel bom, da me nepopisno sadistično mučiš, povzročaš mi
duševne bolečine, trpinčiš me kot nebogljenega črvička, pa te bodo
postavili pred sodišče in obsodili na deset let zapora, pogojno
za vse življenje," je bentil Bis, vendar mu to ni pomagalo.
Čeprav mu je grozila ječa, je bil oče nepopustljiv. Z njim se je
strinjala tudi mama. Kadar sta se mama in oče strinjala, je Bis
vedel, da mu ne bo pomagal niti klic v sili. Zato se je vdal v usodo.
Navada, da je po prihodu domov najprej naredil vse za šolo, mu je
prešla v meso in kri in zato zaradi igranja računalniških igric
nikoli ni imel šolskih težav.
"Bolje, da nikoli v življenju ne prineseš slabe ocene iz šole,"
mu je odkrito grozil oče, "kajti tisti hip, ko bo padla kakšna
dvojka, ti bom zaplenil računalnik. Prodal ga bom, ali pa še bolje:
podaril ga bom kakšnemu revnemu otroku, ki živi v družini, kjer
so vsi tako revni, da se po kosilu splazijo pod mizo in stepejo
za drobtinice, ki so jim med obedom po naključju padle na tla. Jasno?"
Bis se je samo smehljal. Saj tudi trojke še ni dobil v šoli. V redovalnici
so bile ob njegovem imenu le štirice in petice ter plusi brez minusov.
Sošolci so ga zmerjali s štrebarjem, piflarjem, zagnancem, priliznjencem
in s podobnimi izrazi, a on je vedel, zakaj se tako trudi. Zaradi
slabe ocene ni hotel izgubiti svoje ljubljene Čare. Kljub svojim
rosnim letom se je zavedal tega, da je sreča kot trenutek večnosti,
ki ti kane v dlan, pa ne veš, kaj z njo početi, če nimaš prave življenske
spodbude. Njegova spodbuda se je imenovala Čara.
Neredko se je zgodilo, da se je Bisu med igranjem računalniške igrice
zataknilo. Takrat je postal napet, čez čas živčen, in če mu še ni
šlo, je čisto pobesnel.
Pri četrtem delu Škratogroba je bilo treba priti čez prepad nad
žrelom ognjenika. Hkrati je moral s Čaro skakati, počepati, da je
niso sežgali plameni, ki so bruhali iz razbeljenih sten lave. Bis
je poskusil preskočiti žrelo najmanj štiridesetkrat, pa mu ni uspelo.
Na koncu je treskal s pestmi po mizi in rjul v onemoglem besu:
"Prekleti Škratogrob! Za zmeri prekleti! Prekleti računalnik!
Barabe! Razbil bom tipkovnico in ekran in vse skupaj, nikoli več
ne bom igral Škratogroba!"
Govoril je še hujše besede, ki pa jih na tem mestu ne bi ponavljali,
saj jih bralci teh vrstic tako ali tako že prepogosto uporabljate
v vsakdanjem življenju.
Tedaj se je Bisu zgodilo nekaj neobičajnega.
Ko je tolkel s pestmi po mizi in sikal v svet najbolj ostudne kletvice,
večinoma v angleščini, je opazil, da se je Čara premaknila, ne da
bi se dotaknil tipk na tipkovnici. Osupel se je zastrmel v računalniški
zaslon. Čara je prišla čisto v ospredje. Snela je svoja temna očala,
ga pogledala s tistimi svojimi sinjimi očmi, ki so bile modre kot
gorsko jezero, potem se mu je nasmehnila, se obrnila in odšla po
poti nazaj. Pred prepadom je bila sobica, v kateri je bil računalnik.
Nanj je moral Bis v prejšnjem delu zgodbe pritisniti z miškinim
klikom, da so se iz ognjenika dvignili stebri, prek katerih naj
bi preskakali vulkansko žrelo.
Čara
se je ustavila prav pred tem računalnikom. Usedla se je in začela
tipkati. Na vrhu računalniškega zaslona se je prikazala vmesna konzola,
na kateri so se izpisale besede:
"Pomiri se, Bis."
Bisa je oblil mrzel pot po hrbtu. Začutil je mravljince. Zmrazilo
ga je. Naglo je spustil roke na tipkovnico in začel tipkati in tudi
njegove besede so se prikazale na konzoli:
"Si to ti, Čara?"
"Ja, pomagala ti bom," se je pokazal odgovor.
"Kako?"
"Najprej se umiri. Trikrat globoko vdihni. Če boš jezen, boš
živčen in ne boš preskakal ovir. Zbrati se moraš. Pred skakanjem
pritisni črko S na tipkovnici. Potem začni skakati."
"Ne bo šlo, spet bova zgrmela v prepad," je stokaje napisal
Bis, vendar ga je jeza že zapuščala. V njem se je vzbujalo upanje.
Čara mu je napisala:
"Če trdno verjameš, se ti bodo na stežaj odprla vsa vrata!"
"O.K. Že grem!" je napisal Bis. Nekaj ga je prešinilo,
da je shranil Čarino sliko za računalnikom.
Šele potem je trikrat globoko vdihnil in izdihnil. Verjel je, da
bosta s Čaro zmogla. S tipkami za ukaze jo je vodil do roba prepada.
Pritisnil je tipko S in začel skakati, počepati in skakati. Kot
v sanjah je šlo! Juhuuuu! Kot po maslu. Že je bil na drugi strani
in shranil je sliko.
Potem sta s Čaro drvela po ognjeniški dolini do naslednje sobe v
termoelektrarni, ki je črpala energijo iz delujočega vulkana. Tudi
v tej sobi je bil računalnik.
Bis je pritisnil črko T in na zaslonu se je prikazala vmesna konzola.
Vtipkal je sporočilo:
"Hvala ti, Čara, tisočkrat ti hvala! Ljubim te! Šlo je kot
v sanjah!"
Čara se je ozrla k njemu navzgor. Nasmejala se je, stopila k računalniku
in mu natipkala:
"Tudi jaz tebe! Kot v sanjah je šlo, ker je takšna resnična,
nesmrtna ljubezen mogoča samo v sanjah."
Bis je drhtel od navdušenja:
"Takšna za zmeri," ji je natipkal. "Čara, to je tako
fino, da se lahko pogovarjava. Niti v najbolj drznih sanjah nisem
pomislil na kaj takega."
"Sanje so resničnost in resničnost so sanje," mu je odtipkala
Čara.
"Živeti sanje je težko. Toda življenje je težko, ker si ne
upamo sanjati. Uspel boš samo, če boš živel, kakor sanjaš. Če svet
ni takšen, kakršnega bi rad, si ga naredi takšnega."
|