PESNIKI IN PISATELJI

Samotna hiša
Bogdan Novak

Opremil in ilustriral Matjaž Schmidt
Založba Karantanija 2003

 

Peto poglavje
Govori o tem, kako najboljše stvari nastanejo kar same od sebe

Bis je preigral vse Čarine igrice. Škratogrob enko, dvojko, trojko, na koncu pa še Škratogrob štirico z naslovm Čarin Škratogrob za zmeraj. Igric ni preigral enkrat, ampak desetkrat, celo po dvajsetkrat in še vedno jih je nabijal pozno v noč.
"Za zmeri," je izgovarjal tisti za zmeraj pri štirici. S tipkami je vodil svojo junakinjo skozi napete pustolovščine čudnih pokrajin. Prebijala sta se skozi džunglo, iskala sta zaklade med ruševinami že zdavnaj izginulih mest, po Dolini kraljev med faraonskimi grobnicami, na ledenih gorah Aljaske, v rudnikih pod zemljo in še kje.
"Čara, midva bova ostala skupaj za zmeri," je ob tem šepetal Bis. Skupaj s Čaro sta namreč premagala vse sovražnike in rešila tudi najbolj zapletene uganke.
Toda oče Tuli je od Bisa zahteval nekaj, od česar ni odstopil niti za ped. Bis je moral po prihodu iz šole najprej narediti domače naloge in se naučiti snov za prihodnji šolski dan. Šele potem je smel sesti k računalniku.
Ravno danes se je moral za uro poliglotščine naučiti pesmico z naslovom Tujska. Dolgo se je mučil, preden se jo je naučil na pamet in jo očetu zdeklamiral brez napake:

"Papa rati vati,
tidi aj dunga nej,
gama vara sati,
tiki baj čunka bej.

Banga ranga sali,
kika gudu san,
titi rati bali,
kuku bati ban.

Cici vana taka,
soko talma den,
riki gunda maka,
vija vaja ven!"

Šele zdaj mu je oče Tuli dovolil, da se je usedel k igricam za računalnik.
Sprva se je Bis jezil na očeta, češ, da je duševno krut. Grozil mu je, da ga bo prijavil na telefonsko številko za klic v sili.
"Rekel bom, da me nepopisno sadistično mučiš, povzročaš mi duševne bolečine, trpinčiš me kot nebogljenega črvička, pa te bodo postavili pred sodišče in obsodili na deset let zapora, pogojno za vse življenje," je bentil Bis, vendar mu to ni pomagalo.
Čeprav mu je grozila ječa, je bil oče nepopustljiv. Z njim se je strinjala tudi mama. Kadar sta se mama in oče strinjala, je Bis vedel, da mu ne bo pomagal niti klic v sili. Zato se je vdal v usodo. Navada, da je po prihodu domov najprej naredil vse za šolo, mu je prešla v meso in kri in zato zaradi igranja računalniških igric nikoli ni imel šolskih težav.
"Bolje, da nikoli v življenju ne prineseš slabe ocene iz šole," mu je odkrito grozil oče, "kajti tisti hip, ko bo padla kakšna dvojka, ti bom zaplenil računalnik. Prodal ga bom, ali pa še bolje: podaril ga bom kakšnemu revnemu otroku, ki živi v družini, kjer so vsi tako revni, da se po kosilu splazijo pod mizo in stepejo za drobtinice, ki so jim med obedom po naključju padle na tla. Jasno?"
Bis se je samo smehljal. Saj tudi trojke še ni dobil v šoli. V redovalnici so bile ob njegovem imenu le štirice in petice ter plusi brez minusov. Sošolci so ga zmerjali s štrebarjem, piflarjem, zagnancem, priliznjencem in s podobnimi izrazi, a on je vedel, zakaj se tako trudi. Zaradi slabe ocene ni hotel izgubiti svoje ljubljene Čare. Kljub svojim rosnim letom se je zavedal tega, da je sreča kot trenutek večnosti, ki ti kane v dlan, pa ne veš, kaj z njo početi, če nimaš prave življenske spodbude. Njegova spodbuda se je imenovala Čara.
Neredko se je zgodilo, da se je Bisu med igranjem računalniške igrice zataknilo. Takrat je postal napet, čez čas živčen, in če mu še ni šlo, je čisto pobesnel.
Pri četrtem delu Škratogroba je bilo treba priti čez prepad nad žrelom ognjenika. Hkrati je moral s Čaro skakati, počepati, da je niso sežgali plameni, ki so bruhali iz razbeljenih sten lave. Bis je poskusil preskočiti žrelo najmanj štiridesetkrat, pa mu ni uspelo. Na koncu je treskal s pestmi po mizi in rjul v onemoglem besu:
"Prekleti Škratogrob! Za zmeri prekleti! Prekleti računalnik! Barabe! Razbil bom tipkovnico in ekran in vse skupaj, nikoli več ne bom igral Škratogroba!"
Govoril je še hujše besede, ki pa jih na tem mestu ne bi ponavljali, saj jih bralci teh vrstic tako ali tako že prepogosto uporabljate v vsakdanjem življenju.
Tedaj se je Bisu zgodilo nekaj neobičajnega.
Ko je tolkel s pestmi po mizi in sikal v svet najbolj ostudne kletvice, večinoma v angleščini, je opazil, da se je Čara premaknila, ne da bi se dotaknil tipk na tipkovnici. Osupel se je zastrmel v računalniški zaslon. Čara je prišla čisto v ospredje. Snela je svoja temna očala, ga pogledala s tistimi svojimi sinjimi očmi, ki so bile modre kot gorsko jezero, potem se mu je nasmehnila, se obrnila in odšla po poti nazaj. Pred prepadom je bila sobica, v kateri je bil računalnik. Nanj je moral Bis v prejšnjem delu zgodbe pritisniti z miškinim klikom, da so se iz ognjenika dvignili stebri, prek katerih naj bi preskakali vulkansko žrelo.
Čara se je ustavila prav pred tem računalnikom. Usedla se je in začela tipkati. Na vrhu računalniškega zaslona se je prikazala vmesna konzola, na kateri so se izpisale besede:
"Pomiri se, Bis."
Bisa je oblil mrzel pot po hrbtu. Začutil je mravljince. Zmrazilo ga je. Naglo je spustil roke na tipkovnico in začel tipkati in tudi njegove besede so se prikazale na konzoli:
"Si to ti, Čara?"
"Ja, pomagala ti bom," se je pokazal odgovor.
"Kako?"
"Najprej se umiri. Trikrat globoko vdihni. Če boš jezen, boš živčen in ne boš preskakal ovir. Zbrati se moraš. Pred skakanjem pritisni črko S na tipkovnici. Potem začni skakati."
"Ne bo šlo, spet bova zgrmela v prepad," je stokaje napisal Bis, vendar ga je jeza že zapuščala. V njem se je vzbujalo upanje.
Čara mu je napisala:
"Če trdno verjameš, se ti bodo na stežaj odprla vsa vrata!"
"O.K. Že grem!" je napisal Bis. Nekaj ga je prešinilo, da je shranil Čarino sliko za računalnikom.
Šele potem je trikrat globoko vdihnil in izdihnil. Verjel je, da bosta s Čaro zmogla. S tipkami za ukaze jo je vodil do roba prepada. Pritisnil je tipko S in začel skakati, počepati in skakati. Kot v sanjah je šlo! Juhuuuu! Kot po maslu. Že je bil na drugi strani in shranil je sliko.
Potem sta s Čaro drvela po ognjeniški dolini do naslednje sobe v termoelektrarni, ki je črpala energijo iz delujočega vulkana. Tudi v tej sobi je bil računalnik.
Bis je pritisnil črko T in na zaslonu se je prikazala vmesna konzola. Vtipkal je sporočilo:
"Hvala ti, Čara, tisočkrat ti hvala! Ljubim te! Šlo je kot v sanjah!"
Čara se je ozrla k njemu navzgor. Nasmejala se je, stopila k računalniku in mu natipkala:
"Tudi jaz tebe! Kot v sanjah je šlo, ker je takšna resnična, nesmrtna ljubezen mogoča samo v sanjah."
Bis je drhtel od navdušenja:
"Takšna za zmeri," ji je natipkal. "Čara, to je tako fino, da se lahko pogovarjava. Niti v najbolj drznih sanjah nisem pomislil na kaj takega."
"Sanje so resničnost in resničnost so sanje," mu je odtipkala Čara.
"Živeti sanje je težko. Toda življenje je težko, ker si ne upamo sanjati. Uspel boš samo, če boš živel, kakor sanjaš. Če svet ni takšen, kakršnega bi rad, si ga naredi takšnega."

Oktober 2003