PESNIKI IN PISATELJI

Cicido, Ciciban, dober dan
Petindvajset zgodb iz Cicibana in Cicidoja različnih avtorjev in ilustratorjev

Ljubljana, Mladinska knjiga 2004

Cicibelica in Mornohca
(odlomek)

Napisal Andrej Rozman Roza
Ilustriral Zvonko Čoh

Svetilka Eleonora stoji ob prometni cesti. Podnevi drema in ponoči sveti. Mimo nje hodijo mladi in stari, vozijo avtomobili, kamioni in motorji. Le ponoči, ko je Eleonora najbolj budna, zmanjka najprej starih, potem mladih, pa motorjev in nazadnje le sem ter tja prihrumi po cesti kakšen osamljen avto ali tovornjak. Večino časa pa je Eleonora čisto sama.
In v tem najbolj mirnem času je neke noči Eleonora zaslišala, kako se ji približuje čuden zvok. Nekaj časa se je slišalo pip pip pip, potem cvrc cvrc cvrc, pa spet pip pip pip in spet cvrc cvrc cvrc.
Eleonora je radovedno stegovala svoj drog v smer, iz katere je piskanje in cvrčanje prihajalo, dokler nista po pločniku prišli dve čisto majhni bitji - eno ovalno in rožnato in drugo štirioglato in zeleno. Hodili sta tako, da sta poskakovali v zrak, vmes pa se pogovarjali: pip pip cvrc cvrc pip pip cvrc cvrc.
"Dober večer" je rekla Eleonora. "Ali morda govorita tudi slovensko?"

Bitjeci sta se ustavili in si nekaj pošepetali. Nakar je reklo tisto, ki je bilo štirioglato: "Kdo si pa ti?"
"Eleonora je moje ime," se je predstavila Eleonora.
"Midve sva pa Cicibelica in Mornohca."
Bitjeci sta bili tako nenavadni, da je bila Eleonora prepričana, da sta prišli najmanj z Marsa. Zato je vprašala: "In od kod, če smem izvedeti, prihajata?"
Bitjeci sta si nekaj pošepetali, potem pa je Cicibelica tiho rekla: "Pobegnili sva iz računalniške igrice."
Eleonori je od začudenja skoraj pregorela žarnica:
"Kako prosim?"
"Pobegnili sva iz računalniške igrice," je ponovila Cicibelica.
Mornohca pa je dodala: "Veš, življenje v računalniški igrici je strašno trapasto. Nikoli ne moreš iti tja, kamor bi šel rad, ampak moraš ves čas skakati, kamor hočejo drugi. In s prijatelji se ne smeš pogovarjati, ampak jih moraš streljati. Zato sva pobegnili vsaka iz svoje vojske."
"Pa tud zato, da bi videli, kakšen je človeški svet," je pristavila Cicibelica.
"A tako," je rekla Eleonora. "In kakšen se vama zdi?"
"Velik in nevaren," je rekla Cicibelica in zdelo se je, da ji gre na jok.

 

Ljubljana, september 2004