Pravljice, slikanice in branje

Med največjimi geniji človeštva jih ni malo, ki tudi v zrelih letih in na vrhuncu svojih moči niso mogli prehvaliti vpliva, ki ga je nanje že od vsega začetka imel pravljični svet. Še več, nadpovprečna prodornost njihovih idej naj bi svojo moč in svoje presežke črpala prav iz pravljic. Ne le Dickens in Goethe, ki sta se kot pisatelja zatekala v umetniško domišljijo, tudi Einstein je pravljice vse življenje nadvse cenil. Znana anekdota pripoveduje o skrbni ženski, ki ga je vprašala, kaj naj bere otroku, da bo postal znanstvenik njegovega kova. Einstein ji je priporočil pravljice: in za še večjega genija še več pravljic.

Zgodbe pa ni tako hitro konec. Prav lahko se zgodi, da ubogo mamo sin doma pričaka z odgovorom, da ga vse skupaj sploh ne zanima.
Saj res. Kaj reči otroku, ki zatrjuje, da ga knjige dolgočasijo, da je branje izguba časa in da ima raje video ter računalniške igrice? Odrasli ponavadi rad verjame, da so knjige nepogrešljive za otrokov razvoj, otroku, ki ga to zadeva, pa je pogosto kar vseeno. Seveda. Ugovoru, da je branje odveč, bo v srednji šoli sledilo godrnjanje nad umetnostno vzgojo, ki bojda prav ničemur ne koristi. V odrasli dobi pa bo vedno pripravljen izgovor, češ da ni časa za knjige, za gledališča in razstave.
Ugovori niso le pogosti, večja težava je v tem, da so mišljeni resno. Število odraslih in otrok, ki se jim lepota in umetnost zdita lahko pogrešljiv luksuz, narašča, njihovi pomisleki pa se napihujejo z lažno razumnostjo. Pri čemer pa jih sploh ni težko stopnjevati do absurda. Če umetnost in estetika nimata mesta v tako imenovanem resničnem življenju, od kod potem obsedenost z lepoto, ki je, sicer v neprijetnih oblikah, očitna na vsakem koraku? Ali povedano drugače: ljudem pač ni vseeno, če so lepi ali grdi, če živijo v lepem ali grdem okolju. Branje v otroštvu ima tudi to prednost, da obenem vzgaja inteligenco, senzibilnost, pa tudi vizualizacijo. Kako torej v življenju napraviti prostor za bralne svetove, za globje in bolj prefinjene vrednote? Tovrstna vzgoja se pričenja s slikanicami in nadaljuje z mladinskimi romani, prednosti v kasnejšem življenju pa so očitne. Človek, ki bere, ima kratkomalo več od življenja, čeprav se zdi na prvi pogled bolj pasiven od ostalih. Zelo hitro je mogoče ugotoviti, da je bolj duhovit in razgledan. Ljudje z izoblikovanim okusom pa so tudi v družbi zanimivejši sogovorniki, in zato tudi bolj priljubljeni. Kvalitetna literatura že od malega vpliva tako na vizualne kot na verbalne sposobnosti, da o tako opevani čustveni inteligenci niti ne govorimo.

A kako naj dobre knjige razločimo od slabih? Pogosto se zdi, da je prevelika ponudba, ki prinaša tudi ogromno kiča ter osladnosti še večja ovira kot brezbrižnost. Seveda bo potrebno izoblikovati svoje lastne, sebi primerne kriterije. Zamisel o izoblikovanju svojega lastnega sloga pa je še vabljivejša. Ljudje ponavadi zelo dobro vedo, katera obleka in katero pohištvo jim odgovarja, pa tudi za eleganco avtomobilov in za lepoto obrazov imamo vsi kar trdne kriterije. Dobro vemo, kateri filmi nam odgovarjajo in kaj nas moti pri tistih, ki nam ne. Pri vprašanjih, ki se dotikajo likovne umetnosti, pa zavlada popolna tema, ki se začne že pri slikanicah. Pa mora res biti tako? Hierarhija, ki se zdi v vsakdanjem življenju nevprašljiva, v resnici odraža le prioritete, ki jih je vsilila civilizacija, in ki niso nujno tudi naše osebne prioritete. Pri vrhu se tako znajdejo zgolj bolje reklamirani izdelki, nikakor pa ne tisti, ki so resnično vredni večje pozornosti. Če bi knjigam in slikanicam namenili toliko časa kot se ga običajno namenja televiziji, bi se po teh področjih gibali z isto gotovostjo in tudi užitkom.

Žal ni tako preprosto odpreti takega popolnoma novega poglavja. Že ob sami misli na literaturo in umetnost so mnogi ljudje pogosto žrtve dveh predsodkov. Prvi predstavlja strahospoštovanje, prepričanje, da obstaja popoln in nezmotljiv okus, ki ga premore le peščica izbrancev, vse ostalo človeštvo pa je obsojeno, da se na večne čase kuha v lastnem neznanju. Vsak napor nestrokovnjakov naj bi bil po njihovo naiven, vreden le pomilovalnih nasmehov. Drugi, nasproten, a prav tako razširjen predsodek pa zatrjuje, da je dobro vse kar trenutno ugaja, in da je zato vsaka strokovnost odveč. Oba pomisleka sta si enaka v dokončnem sklepu, ki je nadvse udoben: vse skupaj je najbolje kar pustiti in se prepustiti masovnim instinktom. Kar pomeni, da bo treba vse življenje previseti na reklamah in biti v najboljšem, najbolj igrivem in sproščenem delu svojega bitja odvisen od naključij. Kako torej izoblikovati svoj in otrokov bralski okus?
Preprostega recepta ni, še najmanj takega, ki bi vam prihranil dolga, dolga brskanja po knjigarnah in knjižnicah. Treba si je vzeti čas in temeljito prebrskati po ponujenem, ob tem pa marsikdo lahko razvije senzibilnost, za katero sploh ni vedel, da jo ima. Kar lahko pomeni novo in zelo zanimivo poglavje v življenju. Ob tem so mnogi presenečeni nad izostritvijo svojih zaznav in plemenitenjem dojemljivosti. Zgodbe pa še ni konec. Mnogim staršem se zgodi, da izoblikujejo dovršen okus, njihovega otroka pa to prav nič ne gane.
Kaj storiti, kadar se okusi v družini tako temeljito razidejo? Otroci se mnogokrat ogrejejo tudi za besedila, igrice in ilustracije, ki se odraslim enostavno upirajo. Romantično mnenje, da je otroški okus nezmotljiv, prav gotovo ne drži. O tem navsezadnje pričajo že skladovnice Barbik in podobnega. Kako torej ravnati? Na vsiljevanje lastnega okusa kar pozabimo, je mučno in neučinkovito. Otroku napravimo največjo uslugo, če njegove želje vzamemo popolnoma resno. Seveda si bo treba skupaj z njim ogledati vse tiste filme, ki nam parajo živce, in poslušati neskončne, odraslim ušesom popolnoma nezanimive zgodbe. Rezultat pa bo odtehtal ves trud. Najboljši pogovori z otrokom so ravno ob filmih in knjigah, ki sta jih pošteno predebatirala skupaj. Seveda se ni treba pootročiti, prav tako kot se ni treba pretvarjati, da nam ugaja, kar nam v resnici ne. Otrok bo cenil dejstvo, da njegove najljubše junake presojamo s svojega, odraslega stališča, ki pa ne bo omalovaževalno. Tako bo mimogrede pridobil še občutek za tolerantno, senzbilno razpravo, za umestno kritiko. In končno. Če bo začutil, da ga poslušate, bo tudi sam začel poslušati vas.
Morda ne bo niti vedel, da se na ta način uvaja v intelektualne vrednote, ki predstavljajo pravcato naložbo za njegovo prihodnost. Za začetek bo pošteno počaščen s trudom, ki je bil vložen v njegovo čast, in ki niti ni trud, pač pa skupno odkrivanje neznanega. Govorim o najlepšem (in edinem učinkovitem) načinu učenja, o zgledu. Če naj otrok uživa v knjigah, mora pri tem užitku najprej zalotiti odrasle.

Lucija Stepančič

V razmislek: Bruno Bettelheim, Rabe čudežnega, o pomenu pravljic, Studia humanitatis 2002

Slovenski ilustratorji

Knjiga, s katero se otrok seznani že v najzgodnejšem obdobju svojega življenja, je slikanica. Tudi ko kot poslušalec prerase to dobo in je sposoben poslušati že daljša dela, si s slikanico pomaga, ko premaguje začetne težave pri branju, saj mu slika ponazarja prebrano besedilo in mu tako pomaga, da besedilo laže dojame.

Samih ilustracij sicer ne moremo pojmovati le kot dopolnilo oziroma razlago besedila, temveč kot njegovo nadgradnjo, saj dobra ilustracija doda zgodbi nove razsežnosti in jo oplemeniti.

S predstavitvijo (prvih) desetih ilustratorjev seznanjamo otroke z našimi najvidnejšimi ilustratorji, katerih dela spremljajo otroka od prvih srečanj s knjigo, pa do odrasle dobe - mnogi med njimi namreč ilustrirajo tudi knjige za odrasle bralce.

Naš namen ni, da bi otroke utrujali še z novimi podatki; da bi se morali otroci ob doživljanju slikanice poglabljati še v življenjepise avtorjev in njihove rojstne letnice. Pogosto pa otroke vendarle zanima, kdo so ustvarjalci knjige in kako knjiga nastane. In nenazadnje - nekateri izmed slovenskih avtorjev, ki ustvarjajo na področju mladinske literature, sodijo v svetovni vrh na tem področju, zato si zaslužijo, da jih otroci pobliže spoznajo.

Ob predstavitvah pesnikov in pisateljev
smo se odločili še za poljudne, otrokovemu dojemanju primerne predstavitve naših ilustratorjev, ki jih kot osnovno informacijo lahko preberejo tudi odrasli.

Predstavitev ilustratorjev pri pouku

— Ob obravnavi besedila iz slikanice, berila ali katere od otroških revij lahko kar mimogrede omenimo še avtorje in jih na kratko predstavimo.

— Predstavitev ilustratorja: posameznemu ilustratorju lahko posvetimo celo uro ali celo ves teden pouka. Pri tem bo predstavitev na Župci uvod v delo, kasneje pa si bomo pomagali z brskanjem v knjižnici, da bomo v razredu lahko pripravili razstavo ilustratorjevih del. V pomoč nam bo tudi iskanje bibliografskih podatkov v Virtualni knjižnici Slovenije - slednje velja za starejše učence in učitelje, ki so brskanja po spletu že bolj vajeni. Ob študiju posameznega avtorja bomo pri likovnem pouku uporabili tehnike, ki smo jih spoznali pri njegovem delu ali skušali po svoje ilustrirati zgodbe, ki jih je upodobil avtor.

— Kako nastane knjiga; otroci se seznanijo s celo vrsto poklicev, ki so potrebni pri nastanku knjige. Poudarimo vzgojni element dela ilustratorja - poleg njegove domišljije in znanja je potrebno še veliko marljivosti, natančnosti in vztrajnosti, da postane njegovo delo predmet našega občudovanja.
— Samostojen zapis o ilustratorju; morda se bo kateri od učencev odločil za izdelavo plakata o posameznem ilustratorju in si pri tem želel pomagati z materialom z Župce. V tem primeru ga poučimo o osnovah dela z urejevalnikom besedila in o kopiranju slikovnega materiala s spleta v dokument, ki ga sestavlja. Posebej poudarimo, da mora pri sestavljanju samostojnega zapisa vedno prebrati podatke iz različnih virov (učbeniki, enciklopedije, leksikoni, časopisni zapiski, splet) ter te vire ob koncu sestavka tudi našteti.

Predstavitev je odvisna od starosti učencev in od časa, ki ga načrtujemo za obravnavo. Tule je le nekaj idej, ki pa jih lahko širimo ali nadgradimo še z drugačnimi pristopi in temami pri pouku, ki tu niso omenjene.

Majda Koren