Polona Lovšin

reden sem se odpravil na obisk k Poloni, sem pobrskal po spletu, da bi odkril čimveč podatkov o njej. In jih je bilo preveč! Obstajajo namreč kar štiri Polone Lovšin, a le ena med njimi je ilustratorka.
Da boste zagotovo vedeli, katera je prava, si jo tule dobro oglejte!

odila se je 10. junija 1973 v Ljubljani. Do sedmega leta sta jo pazila pri dedek in babica na kmetiji, v vasici Skaručna. Dobro se še spominja, kako ji je babica brala in pripovedovala pravljice. Največkrat sta bili to pravljici o Janku in Metki z ilustracijami Rože Piščanec in o Rdeči kapici Marlenke Stupica. Slednjo ji je babica podarila in tolikokrat jo je prelistala, da ima danes morda le dve, tri strani, ostale so se porazgubile. Najljubša knjiga njene mladosti je Deklica z vžigalicami in zelo si želi, da bi jo nekoč ilustrirala.

očetom, mamo in dvema bratoma je živela v bloku v Gameljnah - poleg smetišča, kjer je veliko raziskovala in našla marsikatero polomljeno punčko. Ni imela veliko prijateljic, bila je bolj samotarka, ves čas pa je risala, risala. Za njen peti rojstni dan so se preselili v Trzin. Postala je trzinska skirca. Bojeviti Trzinci imamo menda pod hišo zakopano sekiro, vsaj tako se je govorilo!

ot otrok je bila zelo sramežljiva, a je sem in tja le kakšno ušpičila. S prijateljico sta zelo radi strašili otroke. Češ: "V gozdu leži mrtvec!" Iz stiroporja je izdelala glavo mrtveca in ga ovila v odejo. Postavila ga je v kolibo v gozdu in gledal je skozi okno. Dokler starši prestrašene deklice niso poklicali policije. Joj, kako ji je bilo nerodno. A je bila vseeno zadovoljna, ker jih je pretentala.
Pa tudi z lesenimi palicami se je streljala z bratom Jakom: partizane in Nemce sta se šla.

rednjo šolo je obiskovala v Kamniku. Tu je bila zagotovo zelo priljubljena. Sošolci so jo namreč kar naprej prosili, naj jim kaj nariše na usnjeno jakno ali na majico. Največkrat so želeli imeti na jakni lobanjo, nekaj kapljic krvi, kakšno verigo in vrtnico. Polona jim je ustregla, ker je v tem času tudi sama oboževala take strašljive reči - in še danes silno rada gleda grozljivke, kadar ji čas dopušča.

likovne akademije sta ji najbolj ostala v spominu profesorja Gustav Gnamuš in Janez Bernik, ki sta ji znala približati umetnost, da jo je začela bolj poglobljeno razumevati.

o končani akademiji je leto dni poučevala v Duplici pri Kamniku, a ugotovila, da poučevanje ni zanjo in se je posvetila ilustriranju, kar je zdaj njen poklic. Sprva je objavljala v reviji Zmajček, zdaj pa večinoma v revijah Cicido, Ciciban in Kekec. Njena prva slikanica je bila ruska pravljica Medved išče pestunjo, v prevodu Marjane Kobe.

anes živi Polona v Ljubljani, v hiši na robu travnika, takorekoč v kmečkem okolju, a ko pogledaš skozi okno, so prav blizu tudi stolpnice, ki so zrasle na robu mesta - takorekoč z eno nogo v kmečkem okolju in z drugo sredi mestnega vrveža.

isti dan, ko sem jo obiskal, ji je družbo delala hčerka Ema, ki se ji tistega vročega poletnega dne ni ljubilo v vrtec. Zato je ves čas "pomagala" slikati.
Dnevna soba, ki je hkrati Polonin delovni prostor, Emina igralnica in Mihova računalniška pisarna, je bila polepljena z osnutki nove slikanice, ki jo pripravlja ilustratorka. Temu bi jaz rekel filmski pristop: Polona si osnutke ogleduje in preverja (verjetno je eden od najbolj strogih kritikov tudi hčerka Ema), če zgodba na slikah teče kot dober film ali risanka.

renutno riše učbenik Dotik okolja 3 in pripravlja osnutke za novo razstavo. Razstavo s 100 ilustracijami! Rada razstavlja, še posebej za otroke.
Njeni vzorniki: občuduje ilustratorje, ki so svoje slikarsko znanje prenesli v ilustracijo: Nathalie Novi, Karoline Kehr in Eva Muggenthaler; ter ilustratorje, ki delajo v akvarelni tehniki, še posebej Lisbeth Zwerger in Quentin Blake.

olona rada posega po novih tehnikah,čeprav akrilna tehnika prevladuje. Tej dodaja kolažne elemente, konturo oz. risbo s tušem,velikokrat grundira papir, da ji daje občutek platna. Med risanjem posluša glasbo ali pa celo prižge televizijo in prisluškuje dogajanju v filmu za njenim hrbtom.

e bi omenila hobije (za katere je vse premalo časa), bi to bili filmi in risanke ter kostumografija, ki jo spremlja ob gledanju filmov, v muzejih in gledališčih.

Župca, oktober 2004