Matjaž Schmidt

odil sem se v Ljubljani, 7. februarja 1948. Najprej sem ležal v zibki in bil nadvse priden otrok. Lahko sem se celo dopoldne igral z vezalkami ogromnih čevljev in bil čisto srečen. Ali pa sem se igral na naši ulici, kjer je stala vrsta kostanjev, en kup lesenih zabojev in dvoje zaklonišč; po kostanjih smo plezali (jaz ne preveč dobro), v zabojih smo si delali stanovanja, v zakloniščih smo se skrivali. Skratka, nič posebnega.

odil sem v eno fino staro šolo, ki je imela v našem razredu star harmonij - to je križanec med orglami in klavirjem. Spodaj so bili veliki pedali, na katere si pritiskal z nogo, in iz harmonija se je izvil trobljast zvok. Ampak jaz sem raje risal. Risal sem ljudi, ker se mi je zdelo super, da pričaram na obraze jezo, strah, začudenje in kar je še takih stvari - pri tem se mi je zdelo, da tudi sam doživljam tisto, kar doživljajo moji junaki. Zelo rad sem takrat risal tudi ladje. Kakšno ladjo sem potem zamenjal s tigrom, ki ga je odlično znal narisati sošolec Andrej. Pa pri tem sploh nismo imeli pravega likovnega pouka! Šele potem, v osemletki, sem imel učiteljico, znano slovensko grafično umetnico Tinco Stegovec, ki nas je znala likovno nabrusiti.

ako sem prerisal ves svoj prosti čas, vse do vstopa v visoko šolo. Najprej sem hotel postati arhitekt. Že čisto dobro mi je šlo - sanjske hiše, mega stanovanja, super oblikovanje - vse to sem rad risal in načrtoval. Toda bilo je preveč povezano z inženirskim in denarniškim razmišljanjem, zato sem preskočil na slikarsko akademijo. Tam sem domišljiji lahko dal voljno. Postal sem akademski slikar in še specialist povrhu, ampak meni je bilo dovolj, da sem bil specialist za ilustriranje. Kajti že v času študija sem ilustriral za časopise in knjige za otroke in odrasle: znanstvenofantastične povesti v Sobotni prilogi Dela, knjige za teenagerje pri Mladinski Knjigi. Poleg tega sem bil v službi - designer v reklamnem biroju, potem učitelj likovne vzgoje na osnovni šoli v Preski. Zlagoma je bilo ilustratorskega dela več, in moral sem opustiti poklic učitelja, ki sem ga sicer imel zelo rad. Postal sem "samostojni umetnik".

edaj sem samostojni umetnik že petindvajset let. Tudi moja žena je samostojna umetnica. To pomeni, da si po svoje urejava čas in da nama ni treba hoditi v službo. Toda delo naju vseeno pokliče vsako jutro ob sedmih, tako da takoj po zajtrku pograbiva vsak svoje barvice in vsak svoj list papirja ter se potopiva vsak v svojo domačo nalogo.

ri ilustriranju je treba najprej pazljivo prebrati besedilo in si narediti zapiske o pokrajini, o značilnostih glavnega junaka in glavnih dogodkih. Ponavadi se ob branju tam zadaj v možganih že zasvetlika vseobsežna glavna zamisel o tem, kakšne naj bi bile ilustracije, kakšno vzdušje naj prinesejo bralcu, kakšen ilustratorski slog naj uberem. Vse poglavitno delo je opravljeno tako rekoč v nekaj sekundah! Vendar vem, da me pravo delo šele čaka; ure in ure, včasih pa tedni in tedni sedenja in natančnega obdelovanja bitjec in pokrajin na mojem papirju.

az si najprej naredim grobe skice prizorov in posameznih junakov -priznam, da me pogosto zanese in da niso skice prav nič grobe temveč celo preveč natančne - potem pa svoje lastne risbe prerisujem na svež papir. To počnem s presvetljevalno mizico. Uporabljam vse mogoče tehnike, morda sem si katero tudi izmislil. Trenutno imam najraje pastelni svinčnik in tempera barvice, za ozadja pa uporabljam Ekoline (tekoče akvarelne barvice) skupaj z navadnimi akvareli.

islim, da je treba kar pogumno mešati tehnike, zraven pa pred očmi imeti v svoji glavi zamišljeno končno podobo. Tako potem slika ostane enovita, iz enega kosa, ne pa naštevanje tega in onega.

nobenim avtorjem besedila se še nisem skregal! Pisatelji so ponavadi zadovoljni s svojimi ilustratorji in jim prepuščajo pravico do ustvarjanja lastne likovne podobe. Včasih se je treba posvetovati - saj pisatelj bolj na drobno pozna svojega junaka kot ilustrator, ki se prvič srečuje z njim! Pomislite na kakšnega Kosovirja naprimer!

ajbolj sem seveda zadovoljen, ko sem sam avtor svojega besedila. Takrat se da dihat! Pa potem pogosto vidiš, da si dihal čisto na drobno in da si kljub vsej svobodi zajel premalo sape!

arisal sem nekaj stripov o Radovanu s planeta Beta, ki pa so se seveda že davno porazgubili, njihovi bralci so danes očetje in mame. Tudi bralci Nejčevega Prvega in Drugega leksikona danes morda spremljajo svoje šolarčke po poteh do šole. Sedaj rišem stripe po motivih starih slovenskih pripovedk in bajk. To je, kot da bi si sam izmišljeval svoje besedilo! Imam proste roke, da prestavim pravljično dogajanje v današnjo govorico. Poglejte v Ciciban!

elo rad ustvarjam tudi, kadar mi je prepuščeno celostno oblikovanje knjige - to je takrat, ko si sam razporedim besedilo, odmerim prostor za ilustracije, naredim dramaturgijo knjige. Take so slikanice O pastirčku in debeli uši, Kurent, Čebelica Čarobni kombi. Ravnokar izdelujem ilustracije za slikanico Kralj Matjaž in sol...in zamujam z oddajo ilustracij kot uspavana kamela.Zato se ne smem več muditi s preveč podrobnostmi! Evo, od tu naprej samo še kratki stavki;

zaslužku: Ilustriranje je precej borno plačano delo. Zelo veliko je treba narisati, da imaš približno udobno življenje. S prijatelji ilustratorji se redko pogovarjamo o kvaliteti svojih izdelkov, bolj pogosto o tem, kako smo za neko delo bili slabo plačani.

omu ostanejo ilustracije?Ilustracije ostanejo, potem ko jih vrnejo iz tiskarne, v lasti slikarja, razen če je s pogodbo drugače določeno. Pa še na kakšno razstavo jih lahko pošljem.

ateri pisatelj mi je najljubši?Nimam nobenega ljubljenca med književniki. Bolj pomembno je, da mi je besedilo všeč.

a kaj sem ponosen? Marsikatero knjigo pa tudi kakšno drugo ilustratorsko ali oblikovalsko delo sem dobro izdelal in sem danes nanj ponosen. Toda vedno znova sem najbolj ponosen na trenutni dosežek, na stvari, ki jih ravno zdaj počnem in ki bodo zagotovo boljše kot vse dosedanje!

li je kaj mojega že izšlo v tujini? Ena slikanica O levu in levčku je izšla v Nemčiji, naslikal in oblikoval pa sem tudi plakat za Dan mladinske književnosti, ki so ga imeli po vsem svetu!

atere knjige sem imel rad zaradi ilustracij? Mnoge in zelo različne. Kot sem odraščal, tako se je spreminjal moj pogled na ilustracije. Silno so mi bile všeč realistične ilustracije v poučnih knjigah, pa originalne ilustracije Medvedka Puja, pa nekateri stripi, ki jih je narisal Moebius, pa risbe Ace Mavca, Tomija Ungererja, Maurica Sendaka, pa ... Raje ne naštevam več, ker bom komu naredil krivico.

aj pa računalnik? Računalnik mi je všeč, ker zmeraj kaj novega odkrijem v njegovem programskem drobovju. Ampak za risanje raje uporabljam roko in prava risala kot pa računalniške programe. Je zelo uporaben za pošiljanje risb, za njihovo obdelavo, za oblikovanje strani in postavljanje besedila.

ragi Župca, ti si čisto ta pravi! Lahko še večkrat prideš na obisk in vselej boš dobil kaj sladkega za pod zob. Lahko tudi koga pripelješ, ki bi rad v živo videl, kaj delajo ilustratorji. Midva z Jelko se ne bova skrila pred vami!

njižno slikanje je delo, ki zapolni cel dan tako na gosto, da ni več prostora za hobije. Je poklicno delo in hobi hkrati. Kadar nisem za risalno mizo, greva z Jelko na sprehajalni pohod, na katerem opazujeva in odkrivava spremembe na že znanih stvareh.

Matjaž Schmidt, 2003