Jelka Šubert Reichman

a svet je prišla 23. avgusta 1939 v Ljubljani.
V mladih letih je živela v "predmestju" Ljubljane, na Zvonarski ulici na Prulah - tam, kjer danes stojijo bloki. Oče in mama sta bila učitelja. Med vojno sta ostala brez službe, tako da so živeli ob pomoči dedka, ki je bil obrtnik in babice, ki je obdelovala majhen vrt; poleg tega so otroci tu in tam "na karte" prejeli maslo, marmelado ali makarone in tako so nekako preživeli vojne čase.

hišo je prihajal časopis Jutro, v njem je Jelka prebirala ilustrirane zgodbe, ki so izhajale v nadaljevanjih in nato še v drobnih knjižicah, kot na primer Kralj Debeluh in sinko Debelinko.

snovno šolo je najprej obiskovala v Koroški Beli, kjer sta po vojni starša dobila službo, nato pa na Vrtači v Ljubljani. Srednja šola: VI. državna gimnazija, ki jo Ljubljančani imenujejo kar "Šubička".
Med predmeti je malodane sovražila športno vzgojo, in bala se je profesorice matematike. Tedaj si je domišljala, da če ji matematika ne gre, ni ravno brihtna punca. Danes ve, da obstaja mnogo vrst inteligenc, ne le matematična in da se vsak človek lahko uspešno razvija, če te svoje talente in inteligenco neguje. Posebej se spominja profesorja za slovenski jezik, Joža Mahniča, ki jo je odlično poučil o zakonitostih jezika in o literaturi. Tedaj ji je bila slovenščina najljubši predmet.

ed študijem likovne umetnosti se je že sama preživljala, največ s poučevanjem. Po diplomi se je zaposlila v osnovni šoli, vendar je kmalu ugotovila, da je to silno zahtevno delo in ker je imela možnost, znanje in voljo, je zajadrala v svoboden poklic. Seveda je tudi poklic ilustratorja zahteven, a na drugačen način. Tu so pomembni roki, ki se jih moraš držati, pomembna je natančnost, izvirnost in disciplina.

jen nesporni vzornik je Marlenka Stupica; vsakokrat, ko izide knjiga z njenimi ilustracijami, je znova navdušena in presenečena nad njenimi svežimi idejami in izvirnimi rešitvami.
Leta 1964 je ilustrirala prvo knjigo, Kettejevo Šivilja in škarjice, ki je izšla v knjižni zbirki Čebelica.

ledile so ji Miškolin, Nana, mala opica, Moj prijatelj Piki Jakob, Maček Muri, Pajacek in punčka, Zmaj Direndaj, Škrat Kuzma dobi nagrado, Cepecepetavček, Medvedki sladkosnedki, Levi devžej, Dvanajst slonov, Abeceda na polju in v gozdu, Arne na potepu (izšel je celo v kitajščini in korejščini), Hi, konjiček, Zlata ladja in Pisani klobuček - pa še zdaleč nisem naštel vseh. Mnoge izmed njih so bile prevedene v tuje jezike, nekaj slikanic je izdala tudi v tujini.

ed njenimi deli je zagotovo najbolj znan Maček Muri Kajetana Koviča, ki je prvič izšel leta 1974 in je bil natisnjen v več kot sto tisoč izvodih! Slikarka doživeto in barvito upodobi mačka, ki je pravi meščan, z vsemi človeškimi pritiklinami in lastnostmi.

oleg knjig Jelka veliko riše za mladinske časopise, porisala je tudi mnogo učbenikov in beril. Svoje ilustracije prispeva k didaktičnim igricam in sodeluje s televizijo pri slikanicah, ki nastajajo posebej za ta medij.

o vas bo pot zanesla v Celje, obiščite Hermanov muzej. To je edini pravi otroški muzej pri nas, celostno podobo zanj pa je pripravila Jelka. Herman, ki je bil sicer celjski grof, postane lisjak Herman, v muzeju pa si lahko kupite zvezke, pločevinaste škatlice, karte in še mnogo drugih reči z njegovo podobo.

nogo njenih ilustracij je zagledalo luč sveta na voščilnicah in razglednicah. Za UNICEF je izdelala sedem voščilnic, še posebej je vesela tiste, ki so jo porabili tudi za lonček, darilni papir in darilne vrečke.

osebno poglavje njenega dela so izdaje na znamkah pošte Slovenije. Vsako leto Pošta razpiše natečaj za oblikovanje znamke, Jelka se nanj pogosto odzove in njena dela so največkrat tudi izbrana, da krasijo podobo prazničih znamk. Ena izmed njih, posvečena prazniku zaljubljencev, je bila 2003 znamka tedna v ZDA. Kadarkoli me pot zanese na pošto, si nakupim znamk, ki so jih upodobili naši ilustratorji in med njimi je največ ravno Jelkinih.

bčasno Jelka pripravi razstavo svojih del, do sedaj je imela nad dvajset samostojnih razstav, večkrat je sodelovala tudi na mednarodnih razstavah; število knjig z njenimi ilustracijami pa se bliža številki dvesto!
Za svoje delo je prejela precej nagrad, najpomembnejša med njimi je Smrekarjeva nagrada za življensko delo, ki jo je prejela leta 2002 na Bienalu slovenske ilustracije.

elkin stil ilustracije je prepoznaven, v njenih delih nastopajo prijazne podobe živali, rastlin in ljudi, predvsem otrok. Dandanes ilustratorka ne razmišlja o spremembni stila, pač pa je pri vsaki ilustraciji pozorna na najmanjše detajle in vsako od del izpili, izriše in dodela do zadnje podrobnosti.

ehnike: za ozadja uporablja suhi pastel, barvne ploskve izpolni s tempera barvicami, podrobnosti pa se loti z barvnimi svinčniki. Od ideje do končnega izdelka preteče teden dni ali več, če pa ima Jelka srečo, kot pravi, se nova podoba kar hitro rodi v njeni domišljiji in jo nemudoma prenese na papir. Tedaj je lahko dokončana že v dveh dneh.
Sem in tja najde Jelka čas za slikanje. Njene slike si med drugim lahko ogledate v eni od kranjskih bank.

renutno je pred Jelko prav posebna naloga: zamisliti si mora, kako in s kakšnimi motivi poslikati pročelje nove otroške bolnice, ki so jo ravnokar začeli graditi v Ljubljani. Naloge se je lotila z vso odgovornostjo in na risalni mizi že nastajajo prve skice.

anes živi Jelka v nekem drugem predmestju Ljubljane kot nekoč. Njeno stanovanje je mala galerija in starinarnica obenem. Jelka je namreč vneta zbiralka starih punčk in medvedkov. Če opazi na bolšjem trgu posebno zanimivega medvedka, ga kupi - četudi je ves zdelan od starosti - in ga obnovi: prišije nov uhelj ali izgubljeno oko. Vse predmete ima premišljeno razstavljene po hiši.

večino medvedkov in punčk se lahko igrajo tudi njeni vnuki, nekaj najbolj dragocenih pa ima svoj prostor v vitrini. Njen čas je čas romantike; če bi se dalo, bi živela v času Prešerna in Andersena, v času, ki si ga je pričarala zase in za svojo družino v svojem domu.

a obisku mi je kmalu postalo jasno, od kod Jelkini medvedki in punčke na ilustracijah: modele ima kar doma, ves čas so ji pred očmi, zato jih zlahka nariše in jih upodobi kot Pikija Jakoba, Pajacka in punčko ali katerega drugega izmed njenih ljubkih likov.

Župca, oktober 2004