Jelka Godec Schmidt
ojena sem bila prvega maja 1958, ko je bilo v Ljubljani 30 stopinj celzija. Tega se ne spomnim; o tem mi je pripovedovala mama.

o sem bila majhna, sem z užitkom nagajala, čeprav sem bila po svoje prav pridna in prijaznapunca. V prvem razredu sem sošolki Majdi vsak dan prebrskala žepe, če nima slučajno česa, kar bi mi prišlo prav, a je imela vedno pri sebi le robec. Ko se je njena mama pritožila, me je učiteljica presedla v prvo klop, kjer sem potem spotikala sošolke, ki so prišle pred tablo. Vse dokler nisem spotaknila Mirice, ki jetako padla, da si je strgala nove, bele žabe. Potem so bili odrasli tako hudi, da sem s tem nehala. Sem si pa kaj novega izmislila.

icer pa sem bila odlična učenka in sem poleg šole počela še cel kup reči. Hodila sem k likovnemu krožku v Pionirski dom, k ritmiki, k pevskemu zboru in kasneje v glasbeno šolo, kjer sem se učila flavto. Nastopala sem v radijskih igrah, s sošolko Taniso pa sva imeli svoj časopis, ki se je imenoval Razvedrilo.

srednji šoli, v gimnaziji, sem veliko smučala in tudi učila smučati otroke, poletja pa sem, tako kot tudi vsa leta poprej, preživela v Bohinju. S prijatelji smo vse dni igrali tarok, vmes malo plavali, zvečer pa kurili ogenj in v žerjavici pekli krompir. Takrat nisem naredila koraka brez ponija, mojega kolesa. Včasih smo se s kolesi vozili tudi v jezero, ampak spet so nas ustavili odrasli.

edno sem rada brala in risala. Mama, ki je tudi ilustratorka (Ančka Gošnik Godec), me je vedno vzpodbujala k temu, pa tudi pogoje sem imela dobre; vedno dovolj barv in papirja, na kupe otroških knjig in še pomoč. Tako ni čudno, da sem se po končani srednji šoli vpisala na likovno akademijo v Ljubljani.

lustrirati sem začela že v gimnaziji. Najprej sem za revijo Pil risala križanke, nato sem podobne reči počela še za revijo Ciciban, ko sem le dobila v delo tudi knjigo. To je bila Marjanka Vseznalka,ki jo je napisala Branka Jurca.Do zdaj, ko je pravkar izšla knjiga z uspavankami Muca prede nitke zlate, sem ilustrirala približno osemdeset knjig, morda celo sto. Nikoli jih še nisem preštela. Vmes so seveda tudi učbeniki in prav drobne knjižice. Tri knjige sem tudi napisala. To so priročnik za risanje in slikanje Danes slikam ter knjižica ročnih del iz papirja Škarjice in dolgčas. Škrat Zguba in kameleon, tretja od avtorskih knjig, bo izšla še letos.

išem in slikam doma. To je prav fino, ker mi zjutraj ni treba nikamor in ker lahko delam kadarkoli hočem. Zato največkrat delam zvečer in ob koncu tedna. Doma nima nihče nič proti, saj je tudi moj mož Matjaž Schmidt ilustrator,otroci pa so že odrasli.

Matjažem imava vsak svojo mizo v isti sobi, na tretji mizi pa je računalnik. Ilustratorji na računalniku vidimo kako bo izgledala stran v knjigi, spremenimo kakšno sliko, jo po E mailu komu pošljemo, nekateri z njim tudi rišejo. Jaz pa vseeno najraje delam s pravimi barvami in svinčniki na pravem papirju. In svinčnike tudi grdo grizem.

elo uživam, ko si pri risanju izmišljujem zgodbe, ki se dogajajo na papirju. Zato zelo rada rišem Škrata Zgubo in njegovega prijatelja kameleona, ki že tretje leto potujeta po reviji Ciciban. Letos z ultra lahkim letalom raziskujeta Evropo. Katera pa je moja najljubša knjiga, bi težko rekla. Ponavadi je to tista, ki pravkar nastaja na moji mizi.

akšne bodo ilustracije je odvisno od tega, kako velika mora biti knjiga, kako velike morajo biti risbe ali slike in seveda od besedila. Nekatera so mi bolj, druga manj všeč. Včasih me kakšna zgodba ali pesem navduši, a jo je težko opisati s sliko, drugič je ravno obratno. Če dobro premislim, mi je pri mojem poklicu všeč prav to! Vsaka stvar, ki se je lotim, je drugačna od prejšnje, za vsako izumljam drugo tehniko, preizkušam papir in brskam po kupih knjig za dodatne informacije. In ko gre mapa ilustracij od doma v tiskarno, je na mizi že čisto drug svet. Včeraj srednji vek, danes prihodnost, prejšnji teden matematika, drug teden poezija. In tako naprej in naprej... Lahko rečem, da je moj poklic tudi moj hobi.

Ljubljana 2003