Božo Kos

ožo Kos se je rodil 3. novembra 1931 v Mariboru. Pravi, da je bil priden otrok in včasih nemiren, kot se za pravega fantiča pravzaprav spodobi.

rvo berilo, ki so mu tedaj rekli "prva čitanka", z ilustracijami Maksima Gasparija, se mu je tako vtisnilo v spomin, da si ga je želel ponovno dobiti v roke, četudi se je njegovo že zdavnaj izgubilo. Pa je nekako izvrtal izvod te čitanke. Tako lahko ob listanju obuja spomine na prvi razred.

z šolskih let so mu ostala živo v spominu leta, ki jih je preživel v Srbiji. Kako se je Božo znašel v Srbiji, daleč od rodnega Maribora? Aprila leta 1941 je v naše kraje prihrumela velika vojna (druga svetovna vojna) in sovražniki so slovenske družine izgnali v Srbijo. Tako je družina Boža Kosa že v juniju odpotovala tja. Ko je Božo prvič vstopil v novo šolo, se je raje stisnil v kot in opazoval dogajanje. Cirilico je poznal iz učbenikov, saj so se jo učili tudi v Mariboru, a razumel ni skoraj nič.

a so se fantje med odmorom stepli. Ko se je učitelj vrnil, je vprašal, čemu pretep. Stepli so se ravno zaradi Boža. Ena skupina učencev je trdila, da je novi učenec Božo "majmun", druga skupina pa se je postavila njemu v bran in zato je nastal pretep. Božu se še sanjalo ni, kaj sploh pomeni "majmun". V naslednjem letu se je pridno učil, med počitnicami veliko bral srbske knjige, tako da je kmalu postal najuspešnejši učenec tudi pri srbskem jeziku. To znanje mu je prišlo prav kasneje, ko se je spoznal s pisateljem Dušanom Radovičem, s katerim sta precej sodelovala.

srednji šoli je honorarno pisal za časopis Večer. Nekoč ni bilo pri roki fotografa, pa je Božo članek, ki ga je napisal, dopolnil z ilustracijo. Urednikom je bila všeč in Božu so naročili, naj jih napravi še kaj.
V naslednjih letih, med študijem fizike, je Božo vsako jutro, preden je odšel na predavanja, oddal karikaturo za časopis Slovenski poročevalec in za Pavliho. Z risanjem se je med študijem preživljal, saj ni imel štipendije. S temi karikaturami in z objavami v drugih časopisih si je v pol leta tudi prislužil nov motor, kar je bilo v časih po vojni sila imenitno. Z istim motorjem je pridirjal tudi na snemanje prve slovenske televizijske oddaje na Gospodarskem razstavišču, kjer je v živo narisal nekaj karikatur.

o je doštudiral, ni šel v službo, postal je svobodni umetnik. Veliko je risal za revije in časopise, ilustriral knjige in učbenike, ter v stripu upodobil nepozabna Kavboja Pipca in Rdečo Peso. Ta strip je izhajal v Pionirskem listu (PIL-u), sedaj pa izhaja v reviji Petka.

ekaj časa se je preživljal samo z risanjem, nato je šel v službo. Bil je najprej karikaturist, nato še urednik in karikaturist hkrati pri satiričnem časopisu Pavliha in kaseje urednik revije Ciciban. Božo ni bil nikoli čisto navaden urednik - četudi se je vedno mudilo in so priganjali roki, ko je treba besedila in ilustracije oddati v tiskarno, si je vedno vzel čas za sodelavce in z njimi poklepetal in povedal šalo, ki se jo je ravnokar domislil. Velikokrat je kaj narisal še v zadnjem trenutku - tudi zato je med ilustratorji redka ptica - najraje in največ riše zgodaj zjutraj, od štirih dalje.

jegovo ilustratorsko delo izhaja iz karikature: ilustriral je Butalce, Mule in liščke, Bratovščino Sinjega galeba, Piko Nogavičko, Uhača in njegovo druščino, Dogodivščine vajenca Hlapiča, Živalsko olimpijado, Čudežni pisalni strojček, Mali in veliki kapitan in Barabákos in kosi in še bi lahko naštevali.

a revijo Ciciban je dolga leta nastajal mini strip Miha; Božo je v treh sličicah povedal hudomušno zgodbo o nekem čisto navadnem šolarčku iz sosednje ulice, ime pa mu je dal kar po svojem sinu. S sinom Miho dandanes veliko sodelujeta: v Hiši eksperimentov, kjer Miha pripravlja zanimive fizikalne poskuse, oče Božo te poskuse nazorno ilustrira. Zanj to seveda ni težko, saj je po poklicu fizik, le da se je pač celo življenje preživljal z risanjem.

eliko je sodeloval s televizijo; tam so nastale oddaje, v katerih je sproti risal zgodbe in pesmi. Za eno od teh, Živalski karneval, je prejel nagrado Prešernovega sklada, skupaj z urednico te oddaje.

ožo je sodeloval pri veliki množici izdaj slovenskih učbenikov za matematiko, fiziko in slovenski jezik, v katerih je duhovito dopolnil besedila in jih tako iz dolgočasnih učbenikov spremenil v zabavno branje. Zelo zanimive so knjižice, ki sta jih ustvarila skupaj z gospo Aleksandro Kornhauser in opisujejo preproste kemijske poskuse, ki jih lahko izvajamo kar doma. Najprej so izhajale v Cicibanu, nato pa še v knjižni obliki pod naslovom Pamet je boljša kot žamet.

ot karikaturist je Božo spoznal in upodobil dosti znanih Slovencev.
Za svoja dela je prejel številna priznanja in nagrade: poleg nagrade Prešernovega sklada še dve Levstikovi in dve Tomšičevi (novinarski) nagradi, nagrado Mlado pokolenje ter nagrado Aritas na trienalu slovenske satire. Večkrat tudi razstavlja; ilustracije ali pa karikature.

e more se odločiti, katere od lastnih ilustracij so mu najbolj všeč. Kadar se loti pospravljanja, vrže v kamin slike, ki mu niso več všeč, obdrži pa tiste, za katere misli, da so najboljše. Že teh je ogromno - in vendar pravi, da bo delo, na katero bo najbolj ponosen, šele nastalo!

edaj je Božo Kos upokojenec, a še naprej riše toliko kot prej. Živi v Ljubljani, v hišici z vrtom, nedaleč od centra mesta. Še vedno vstaja zgodaj zjutraj; še preden vzide sonce nad Ljubljano, že stoji pred pisalno mizo in riše. Riše namreč stoje.

o se loti novega obraza, ga skicira do potankosti, nemalokrat poriše kupe papirja, preden je zadovoljen in začuti, da je obraz popolnoma prepoznaven med vsemi drugimi osebami - četudi je risba videti preprosta. Nato se loti risanja in barvanja s tušem ali čopičem. Za stripovsko risbo si posebej obdela pero. Pobrusi ga z brusnim papirjem, da postane konica ravno pravšnja za njegove slike in besedilo.

ačunalnik? Delo z računalnikom je prepustil sinu in kadar kaj potrebuje, mu računalniške reči postori on. Sinu to že počasi preseda, zato očeta pospešeno uči uporabljati elektronsko pošto in urejevalnik besedila.
V prostem času si Božo privošči televizijo: rad spremlja poročila, v nemščini in slovenščini, od ostalih programov najraje pogleda oddaje na Discovery channelu.

b slovesu mi je še povedal: "Če prvič ne gre, nikar ne obupaj … in … Četudi je danes žalosten in oblačen dan, bo jutri posijalo sonce!"
No, to se je slišalo od sile resno - med klepetom pa je natresel cel kup šal, a sem se tako od srca smejal, da jih nisem utegnil zapisati, zdaj sem jih pa že pozabil!
Upam, da ga kmalu spet srečam, njega osebno ali njegova dela: na straneh Petke ali na razstavi!

ravkar je izšla njegova nova knjiga z naslovom Dobrih sto, kjer je zbranih dobrih sto karikatur. Že hitim v knjižnico, da si jo ogledam. Nemara prepoznam na slikah katerega od pomembnih slovenskih mož in žena!

Župca, oktober 2004