ndreja se je rodila v nedeljsko jutro 10. junija 1962. Otroštvo in mladost je preživela v Kamniku, kjer je obiskovala osnovno šolo in gimnazijo. V šoli je bila pridna učenka, je pa rada klepetala - za to je bilo vedno dovolj priložnosti, ker je sedela v zadnji klopi.

osnovni šoli ji je bila silno všeč kemija, tako da je želela postati kemik, potem je želela biti arheolog, pa psiholog. Ves čas pa je strašno rada risala. Ta njena ljubezen se je že v osnovni šoli organizirala - s sošolci so pod mentorstvom gospe Lojzke Kovač ustanovili likovni krožek. Krožek je deloval še kasneje, ko so šolo že zapustili in prerasel je v čisto pravo Mladinsko likovno sekcijo. Bili so tako zavzeti, da jim je občina zgradila atelje nad galerijo Miha Maleša. To je bil pravi atelje s "štafelaji", barvami, papirji. Tam je preživela večino svojega prostega časa.

o gimnaziji je študirala umetnostno zgodovino in filozofijo, pa je po nekaj letih ugotovila, da brez risanja ne more. Zato se je odpravila na sprejemne izpite na likovno akademijo, jih uspešno opravila in končala študij slikarstva. Danes je ilustriranje knjig za otroke njen glavni poklic. Ukvarja se tudi z oblikovanjem in modeliranjem maket za sestavljanje. Pogosto oblikuje celo knjigo: izbere papir, tip črk, velikost in obliko.

jen najljubši junak? Princeska, ki se je spet zacela čuditi, Zajec Zlatko, princeska z zlato kroglo in njen žabji kraljevič. Vsak po svoje. Najraje slika s tempero, pa tudi s tušem in peresom. Ko dobi v roke besedilo, je zanjo najpomembnejše prvo branje, prvi vtis, podobe , asociacije. Potem se začne skiciranje, izčiščevanje podob, da končno dobijo pravi izraz, ki si ga je zamislila. Včasih za en sam lik porabi na desetine listov, preden se ji zdi podoba tista prava.

jene prve ilustracije so nastale za pesniško zbirko prijateljice Mirande, ko je bila še v gimnaziji.
Najraje ilustrira knjige, ki govorijo s poetičnim, rahlo nadrealnim jezikom. Je pa izziv vsako dobro besedilo, ki ji omogoča, da preizkuša nove pustolovščine svoje ustvarjalnosti.

olgo časa so njene ilustracije nastajale za kuhinjsko mizo, potem v spalnici, zdaj pa ima čisto svojo sobo, kjer lahko dela. Ta soba je v starejšem stanovanju v središču Ljubljane, kjer Andreja sedaj živi. Posebnega vzornika nima, všeč pa ji je kar nekaj svetovnih ilustratorjev.

lustracije nastajajo počasi, oziroma bi skoraj vedno želela, da bi bilo časa še več.
Vedno je najbolj ponosna na svoje zadnje delo in vedno od sebe pričakuje, da bo tisto novo še boljše.

ravkar je noč preživela v tiskarni, kjer so tiskali Žabjega kralja bratov Grimm. Ko se knjiga tiska, gre ponavadi v tiskarno, da preveri, če so barve prave in jih lahko še popravijo, preden stečejo tiskarski stroji. Pa to "srečo" ima, da njene knjige ponavadi tiskajo ponoči. Še en tisk jo čaka: knjiga Marjana Tomšiča: Kar je moje, je tudi tvoje. To so drobne zgodbice o živalih, ki so se ji med ilustriranjem zelo priljubile.

edno razstavlja na Slovenskem bienalu ilustracije v Cankarjevem domu, večkrat tudi na Bienalu ilustracije v Bratislavi in v Beogradu. Sicer pa je vesela, da je bila knjiga Turjaška Rozamunda uvrščena na seznam "White Ravens 2004", ki ga sestavi Mednarodna knjižnica iz Münchna.

časih jo povabijo na kakšno šolo, ob kulturnem dnevu ali podobni priložnosti, kjer razstavi svoje ilustracije, se pogovarja z učenci , jim razloži, kako nastajajo ilustracije in kako nastane knjiga.

otroštvu je bila strastna bralka in danes silno pogreša čas, ko je lahko ležala na odeji v visoki junijski travi in brala. Najljubše knjige njenega otroštva so bile Medved Pu, Marry Poppins, Pika Nogavička, Kljukec s strehe in Snežna kraljica, ki bi jo nekoč zelo rada ilustrirala. Med ilustratorji je v mladih letih najbolj občudovala Lidijo Osterc.

udi računalnik uporablja pri svojem delu in jo kar navdušuje. Nekatere risbe poskenira in jih nato s pomočjo računalnika "pobarva", išče spletne strani znanih in manj znanih ilustratorjev in si po elektronski pošti pridno dopisuje s prijateljicami in prijatelji. Sem in tja pošlje mail tudi meni, hihi, in jaz sem njene pošte vedno vesel!
Kakšnega posebnega hobija nima, pravzaprav je njen poklic njen hobi in to je zanjo velika sreča.

anjske počitnice, za katere nikoli ni časa: mesec dni na samotnem otoku. Po eni strani ji sanjske počitnice privoščim, po drugi strani sem pa vesel, da zanje nima časa in kar naprej pridno ilustrira nove in nove pesmi in zgodbe za otroške in mladinske revije in nas vedno znova preseneča z imenitnimi novimi knjigami in slikanicami.

www.andrejapeklar.si
Župca, oktober 2004