Ančka Gošnik Godec

nčka Gošnik Godec se je rodila 5. junija 1927 v Celju. Pri hiši je bilo šest otrok, mama je gospodinjila, oče je bil po poklicu pleskar in soboslikar in črkoslikar, znal pa je tudi lepo risati. Od jutra do večera je pleskal in slikal črke, pridno kot mravljica, da je nasitil številno družino, zato mu za risanje ni ostalo kaj dosti časa.

recejšen del rane mladosti je Ančka preživela v hribih, kajti njene tete so bile oskrbnice planinskih koč. Njena ljubezen do gora je še zdaj živa - marsikatera Ančkina ilustracija je nastala v hišici ob Bohinjskem jezeru, kjer gospa najraje ustvarja, v bližini gora in jezera, v tišini noči.
V tej hišici sva se srečala neko sončno jesensko jutro in povprašal sem jo to in ono, kakor je pač moja navada, ko pridem na obisk.

snovno šolo je Ančka obiskovala v Celju. Ta čas je najraje listala po reviji Zvonček. Mama je imela naročeno neko družinsko revijo, kjer je Ančka občudovala ilustracije Franceta Miheliča, Nikolaja Pirnata in Maksima Gasparija. Po osnovni šoli je obiskovala meščansko šolo. A v tem času je k nam privihrala vojna. Slovenski jezik so v šolah prepovedali, govoriti si smel samo nemško! Pa so se deklice na šolskem izletu domislile, da petja v slovenščini ni nihče prepovedal in so nalašč prepevale slovenske pesmi. Za kazen so jih (tudi Ančko), začasno, izključili iz šole. Nato je sledilo šolanje v avstrijskem Gradcu, na šoli za oblikovanje. To šolo je obiskovala do oktobra 1944.

e petnajstega maja 1945, teden dni po osvoboditvi, je prišla Ančka v Ljubljano. Nobena šola še ni pričela z delom, zato se je vrnila domov.
Poleti se je vrnila v Ljubljano in se zaposlila v tiskarni Ljudska pravica, v risalnici - litografiji.
Leta 1948 je uspešno opravila sprejemne izpite na Akademiji za likovno umetnost in jo nekaj let kasneje uspešno zaključila.

tem času je začela ilustrirati za reviji Ciciban, Pionir ter za časopis Pionirski list, sedanji PIL in kasneje za Kurirčka (ki ga danes imenujemo Kekec). Za Ciciban sta skupaj z možem Rupkom pripravljala slikovne križanke kar celih štirideset let in še danes najdemo v tej reviji ponatis katere izmed njih.

malu so sledile prve knjižne ilustracije. Naše mame in očetje se še dobro spominjajo Muce Copatarice in zajetne knjige sodobnih pravljic Za Lahko noč avtorice Ele Peroci. Potem smo dobili na knjižne police imenitne slovenske ljudske pravljice: Zlata ptica, O treh grahih, Pastirček, Tri botre lisičice in še in še drobnih knjižic, slikanic in debelih knjig, poslikanih z Ančkinimi ilustracijami.

knjigi Slovenska slikanica in knjižna ilustracija o njej piše takole: "Ančka Gošnik Godec je po svoji temeljni orientaciji slikarska ilustratorka. Njen likovni medij je predvsem barva, s katero ustvari razpoloženje poletja ali skrivnostno tišino noči, veselje ali žalost."
Da, da! Tri botre lisičice je tako živo naslikala, da bi se jaz sam takojci z veseljem preselil v eno izmed razkošnih vil teh botric! Ta knjiga mi je med njenimi najljubša!

nčki so najljubše Lučka Regrat avtorja Gregorja Strniše, ki na žalost izida slikanice ni dočakal in Zelišča male čarovnice avtorice Polonce Kovač. Ta knjiga je nasploh nekaj posebnega, saj je morala Ančka natančno narisati čisto prava zelišča in jim dodati pravljične junake, ki se veselo sprehajajo med zelmi.

e posebej pa so ji ljube ljudske pravljice, slovenske in tuje, ki jih je izbrala in uredila urednica Kristina Brenkova in so izšle v knjigah Zlata ptica, Mamka Bršljanka in še v mnogih drugih.
Mnoge izmed knjig z njenimi ilustracijami so prevedene v tuje jezike: v francoščino, nemščino, italijanščino, madžarščino, češčino, slovaščino, makedonščino in celo v esperanto.
Poleg knjižnih ilustracij je pripravila tudi okrog dvajset televizijskih "slikanic", med njimi Muca Copatarica in Mala morska deklica.

z svoje bogate zbirke ilustracij je pripravila nad trideset razstav doma in v tujini in bila za svoje delo večkrat nagrajena. Med pomembnejše nagrade šteje Levstikovi nagradi iz let 1960 in 1964, tri mednarodne nagrade Zlato pero v Beogradu, Smrekarjevo nagrado za življensko delo leta 1997, Levstikovo nagrado za življensko delo leta 2001 ter mednarodno priznanje IBBY leta 2002.

nčka ima kljub obilici dela vendarle tudi nekaj prostega časa. Zbira keramiko - na polici v delovni sobi je precejšnja zbirka starih lončenih posod, nekatere so že prave starine. Pred nekaj leti, ob potresu, jih je precej popadalo s police in se razbilo, zato je zbirka manjša kot je bila nekoč. Zbira tudi stare razglednice, ki so zanimive tudi, ko jih obrneš in prebereš, kdo je pisal in kaj so si nekoč sporočali na razglednicah. Včasih gleda rastlinice skozi lupo, česar se je najbrž nalezla pri ilustriranju Zelišč male čarovnice. Rada opazuje ptiče skozi okno v bohinjski hiši, pa veverice... Nekoč je zlila vodo skozi okno na drevesce pod hišo, kar se zasliši krik. Polila je neko veverico, ki je sploh ni opazila. In ta se je potem grozno jezila.

mladih letih je bila aktivna športnica: tekla je, veslala, telovadila, plavala, pa seveda hodila v hribe, smučala ... in leta je igrala harmoniko. Lep košček njenega življenja so bila poletja na drugi strani jezera, kjer je z družino vsako leto po dva meseca taborila. Dokler tega niso prepovedali in zato ima zdaj Ančkina družina v Bohinju hišo. Risala je tudi tam, na taborjenju, kljub temu, da ni bilo ne elektrike ne primerne mize za ustvarjanje. Vendar pravi, da na počitnicah ni risala zato, ker bi bila kak deloholik - le časa si nikoli ni znala pametno razporediti, pa je morala risati še takrat. Pri tem je nadvse hvaležna možu, ki jo je pustil sanjariti ali delati pozno v noč. Kajti velik kos ustvarjanja je sanjarjenje, ko je videti, kot da oseba ne počne prav nič, a ravno tedaj napeto premišljuje, kako bi novi zgodbi vdihnila življenje s pravimi barvami in podobami.

adar Ančka zaključi večje delo, si oddahne in pokliče na obisk svojo veliko družino (kamor spadata še dva od naših imenitnih ilustratorjev), saj v njihovi družbi najbolj uživa in si ob njih nabere moči za nove slikarske pustolovščine.

Župca, oktober 2004