Ana Košir

na je prišla na svet 13. novembra 1970 v Ljubljani. Ves čas že prebiva v Črnučah, ki je bila nekdaj vas, danes pa je že kar predmestje Ljubljane.

ila je od sile pridna deklica, že od petega leta dalje je kar sama hodila na avtobus številka šest, dvakrat na teden, na tečaj nemščine v Pionirski dom. Osem let se je učila igrati klavir. In v šoli ni kaj dosti klepetala, ker jo je večina predmetov zanimala. Sošolci so jo imeli za zelo resno učenko, a zunanji videz včasih vara, kajti v sebi je nosila hudomušno dušo, ki je ta čas počivala, danes pa se odraža v njenih duhovitih ilustracijah. Če pa se je le dolgočasila, je med poukom risala.

o, da je rada risala, se ji ne zdi nič posebnega, kajti v tem obdobju je veliko otrok, ki to zelo radi in uspešno počnejo. Tedaj ji ni niti v sanjah prišlo na misel, da bi postala ilustratorka. Želela si je postati najprej bolniška sestra, nato stezosledec in potem detektiv. Neko obdobje v osnovni šoli sta s sošolko kar naprej risali tlorise in prostore sanjskih stanovanj.

oma so bili vsi prav nori na knjige, zato je prebrala prav vse slikanice in pravljice, ki so izšle. Največja zakladnica pravljic 'iz glave' je bil stric Janez. Grški miti in legende - zanje jo je navdušil dedek, sicer pravnik po poklicu, ki je pri dvaindevetdesetih letih diplomiral iz klasične grščine. Brala je tudi Karla Maya in vseh vrst stripov: Asterixa in Srečnega Luko, Stripoteko, Zabavnike, Alana Forda…

a le ne bi bila popolna deklica in da bi starši vendarle imeli skrbi z njo, se je prvo leto in še malo čez odločila, da ne bo jedla (poleg mleka) drugega kot porovo in paradižnikovo juho. Potem se je naveličala same juhe in danes jé vse po vrsti, med risanjem pa se rada posladka s čokoladnimi bonboni , ki ji jih prinese Župca.

a srednji šoli za oblikovanje je obiskovala oddelek za modno oblikovanje, kjer so bile v razredu same punce. Čudna druščina, pravi Ana. Akademija za likovno umetnost je minila kot bi mignil, tedaj jo je šele malo "metalo", ker je prej ni in je ušpičila kakšno neumnost. Pa mi ni hotela povedati, kaj je ušpičila. Hihi, verjetno se boji, da bi potem še jaz poskusil kaj podobnega! Z vsemi profesorji se je dobro razumela, nekaj težav je bilo le s tehničnim pomočnikom na grafiki, ki je sitnaril nad študenti, naj vendar vse pospravijo za seboj, pred seboj in ob sebi, ko končajo s tiskanjem.

na je ilustrirala že celo vrsto knjig, kar si lahko pogledate na COBISS-u, če v iskalec vtipkate njeno ime. Dobra šola je bila ilustriranje beril in učbenikov. Pri berilih se je vedno mudilo, na vsaki strani je drug avtor in drugo razpoloženje v zgodbi ali pesmi, ki ga je treba preliti v ilustracijo.

isanje karikatur za dnevni časopis pa je poseben trening. Ob dveh popoldne lahko zazvoni telefon in urednik sporoči, katero osebo ali dogodek naj Ana ilustrira; če telefon ne pozvoni, si sama razbija glavo in premleva, kaj bi si tisti dan izmislila. Včasih je časa samo uro in pol, oziroma največ dve uri. Ob tem mora karikaturist vestno spremljati poročila in dogodke v našem okolju, da zna v tako kratkem času narisati kaj zabavnega ali neko znano osebnost, ji poudariti zunanje značilnosti, hkrati pa pri tem ne sme biti žaljiv.

ed knjižnimi ilustracijami zagotovo najbolje poznamo Anico Dese Muckove, če boste bolj pozorno pokukali v malo debelejše knjige, pa boste ugotovili, da je tudi te ilustrirala Ana, čeprav je slog ilustracij v njih precej drugačen od tistih pri Anici.

na veliko riše za mladinske in otroške časopise. V Cicibanu boste morda odkrili Evo in neumnega starega kozla. Eva je moja sestra, saj veste, tista, ki ima svojo sobo na podstrešju, iz sobe pa včasih smrdi po starih kozlih, ker se kozel še vedno skriva pod posteljo.

ri ilustriranju uporablja različne tehnike, vsako po malem. Še preden se loti dela za risalno mizo, njen junak zaživi v njeni domišljiji, oziroma se ji cela zgodba kot film odvrti v glavi - potem so seveda na vrsti skice, delo s svinčnikom, nato slikarija. Eden njenih zanimivejših pripomočkov pri risanju je sušilec za lase in velik kitajski akvarelni čopič. Čopič pomete radiranje z risbe, sušilec pomaga, da se slike hitreje posušijo.

aj pa računalnik? Za Ano je to mala malica! Ima kar dva: enega velikega in tistega prenosnega. Sodelovala je pri prvi virtualni pravljici Palčica, ki ste si jo morebiti ogledali v Cankarjevem domu v Ljubljani.

li Ani ostane še kaj časa za konjičke? Ne, ne za prave konjičke, za reči pač, ki jo sprostijo po napornem delu. Tudi risanje je namreč naporno delo, če poteka dan za dnem in pogosto tudi noč za nočjo. Njeni konjički so gledanje filmov in risank; ima imenitno zbirko filmov na DVD-jih, med risankami pa ima rada Gustava, Pipija in Melkijada, Saj vsi veste, da sem Simon, Liliputput, Baltazar, pa Wallacea in Gromita in tako dalje in še dalj ... Posluša zanimivo glasbo in obdeluje majhen zeliščni vrt. Tole z vrtom ni nobena šala, četudi so se domači malo čudili in niso prav verjeli, da bo v resnici vrtnarila. Njen vrt je res samo vrtec, a v njem rastejo nadvse zanimiva zelišča in če bi bil droben palček, bi se mi zdelo, da živim v čudovitem pragozdu.

pam, da še kdaj pridem k njej na obisk. Tako lepo je z njo klepetati in brskati po policah s knjigami in revijami. Ko pridem, ji bom prinesel škatlo čokoladnih bonbonov in ji vrnil DVD-je, ki mi jih je posodila. In ji morda iz tuje dežele prinesel kakšno novo zel za njen zeliščni vrtec.

Župca, oktober 2004