Alenka Sottler

lenka se je rodila 24. oktobra 1958 v Ljubljani. Tu živi še danes.
Ko je bila še majhna deklica, se je igrala z odpadnimi materiali: škatlicami, papirji, zamaški in iz njih kaj ustvarjala. Medvedkov in punčk še pogledala ni. Med slikanicami je najraje listala po Trnuljčici Marlenke Stupice, ko je začela požirati knjige, pa so jo najbolj navdušili pustolovski romani: Winetou, Bobri, Robinzon…

stvarjalna žilica je ni nikoli zapustila. V osmem razredu je iz koščkov krede izrezljala možičke in jih za novo leto podarila vsem sošolcem in sošolkam.

jeni starši so bili precej strogi, a to ni nič pomagalo. Čim so zaprli vrata stanovanja, že je kakšno ušpičila! Nekoč, imela je kakih 12 let, se je lotila pleskanja svoje sobe. Pobarvala je že vse stene - s temno rdečo barvo. Zdaj se je odločila, da še malo prestavi pohištvo. Začela je premikati veliko težko omaro. Pri tem je omara zdrsnila in v steni stanovanja v bloku, kjer so tanke stene, je zazijala luknja! Alenka je hitro zmešala mavec, zadelala luknjo v steni in čeznjo naslikala velikega petelina.

e kako je uspelo strašno pridni in tihi in mirni deklici, kakršna se je kazala v šoli, napraviti v tako kratkem času tako razdejanje v stanovanju in pri tem še vešče uporabiti mavec?

jen oče je bil kipar, zato je poznala delo z mavcem. Še nečesa se dobro spomni iz otroških let. Velikokrat je morala pozirati očetu, bila je njegov model pri kiparjenju. To pomeni cele ure mirnega sedenja, kar je bilo za majhno deklico precej naporno.

azložila je tudi, zakaj je bila v šoli tako vzorna učenka. Silno se je namreč bala spraševanja pred tablo in zato se je raje vsake snovi čim hitreje in čimbolje naučila, kajti naporno spraševanje pred tablo je bilo rezervirano za učence med ocenami in s slabimi ocenami. Še danes ne nastopa rada pred občinstvom, najraje preživlja čas v svojem ateljeju, v hiši v starem delu Ljubljane.

o osnovni šoli je obiskovala srednjo šolo za oblikovanje in nato likovno akademijo, kjer je zaključila tudi specijalko iz slikarstva.

ar dolgo let je samo slikala, nekega dne, imela je že 28 let, pa jo je takratni urednik Kekca Boris A. Novak povabil k sodelovanju. In je poskusila … in nadaljevala. Želi si, da bi uredniki večkrat tvegali in ponudili besedila mladim, neuveljavljenim ilustratorjem.

ajraje riše žabice. Gibljive, v vseh mogočih in nemogočih položajih. V bližnji galeriji njene žabice lahko kupiš. Včasih Alenko kdo pokliče in želi kupiti sliko žabice s kronico na glavi za darilo - za otročička, ki se je pravkar rodil ali za okras za novo otroško sobo.

asploh rada riše živali, od živih živalic so ji najbolj pri srcu tiste v akvariju. Trenutno je brez akvarija, vendar si ga bo omislila takoj, ko bo stanovanje, ki ga prenavlja, nared.

ri ilustriranju uporablja različne tehnike, jih ves čas preizkuša in si izmišlja nove. Pri besedilih ji je všeč, da si lahko ob njih zamisli čimbolj slikovita ozadja. Njeni vzorniki so renesančni slikarji, pri delu kombinira zgodovino in sodobnost. Riše pri mizi ali pa kar na tleh, kjer najprej izdela zanimivo podlago, iz katere nastajajo asociacije za ozadja in like. Ilustracij ne loči na tiste za otroke in tiste za odrasle, meni, da za otroke pač ne smeš poenostavljati slik. Od tvoje starosti je seveda odvisno, kaj vse boš odkril v njenih delih: sliko samo, ali pa boš iz slike razbral tudi njen odnos do glavnega junaka ali njegov karakter.

ravkar ustvarja Svetovne pravljice v črnobeli tehniki. Najraje ilustrira za Bino Štampe Žmavc, zato ji je tudi knjiga Ure kralja Mina med najljubšimi.

lenka je imela že precej samostojnih razstav, sodeluje na skupinskih razstavah, njene ilustracije so dobile že vrsto priznanj in nagrad, med katerimi je najbolj ponosna na nagrado bienala evropske ilustracije na Japonskem.

računalnikom se toliko ne ukvarja, saj se raje izpopolnjuje v tistem, kar že dobro obvlada.

jen hobi je literatura. Pogosto obiskuje pesniške večere. Pravi, da mladi bralci in obiskovalci naše strani gotovo vedo več o vsakdanjem življenju kot ona, o užitkih in veselju, ona pa živi v svojem svetu, malce sanjskem, prepletenim s pravljicami, ki jo ves čas obkrožajo in s katerimi živi in diha.

avno sem se poslavljal (pred tem sem veselo spraznil krožnik s slastnim pecivom, ki ga je Alenka spekla prav zame), ko je pozvonilo pri vratih in vstopil je gospod Nadayuki Hasecava iz Otara na Japonskem. Prinesel ji je uradno povabilo - Alenka bo namreč članica žirije na naslednjem bienalu evropske in azijske ilustracije v Otaru.

Župca 2003